Psihoterapija in svetovanje

Fokus psihoterapije

Psihoterapija vključuje delo z različnimi psihološkimi težavami, ki se lahko pojavijo bodisi v obliki simptomov, slabe samopodobe, težav v medosebnih odnosih ali zgolj negativnega pogleda na življenje.

Pri psihoterapevtski obravnavi se osredotočamo bolj na ozadje takšnih stisk kot neposredno na stisko samo. Velikokrat namreč našim psihološkim težavam, duševnim stiskam ter medosebnim težavam botrujejo ponotranjeni vzorci iz preteklosti - predvsem tisti, ki so natali kot posledica trvmatičnih izkušenj. Izvor težav je zato redko neposredno dostopen zavesti, pri čemer pa je vloga psihoterapije ravno to, da jih ozavesti ter integrira.

Tako se na ravni simptomov lahko pojavljajo simptomi kot so na primer anksioznost, depresija, tesnoba, občutek osamljenosti ali odtujenosti, brezup, nesmisel, različne oblike odvisnosti, pomanjkanje samozavesti, samo-sabotaža, težave z jezo in agresijo, obsesivno-kompulzivne lastnosti, motnje hranjenja, težave s spolnostjo, itd.

Na ravni identitete se težave lahko odražajo kot slaba samopodoba, pomanjkanje samozavesti in težave s samospoštovanjem, pogosto v obliki nihanj. Tu lahko zaznamo vse od samokritičnosti do občutka notranje praznine, zmedenosti, izgubljenosti, dezorientacije ali pomanjkanje motivacije pri življenjskih ciljih (tako osebnih kot kariernih).

Notranje težave posameznika se ponavadi preslikajo tudi v težave v medosebnih odnosih. Pri tem se velikokrat soočamo z odvisnostjo in soodvisnostjo od odnosov, težave z avtoriteto in izogibanje konfliktom, separacijski strahovi ter strah pred zavrnitvijo, izgubo lastne identitete in občutka lastnega jaza v odnosih, težave z navezanostjo (attachment), spopadanje z občutki zavrnjenosti, ponavljajoči se manipulativni odnosi, nenehno soočanje s ponavljajočimi se težavami v odnosih, občutek neizpolnjenosti v odnosih ter občutki izgube svobode ali občutek ujetosti v odnosih.

Izvor teh težav navadno sega v negativne izkušnje v zgodnjem življenju. Navadno, bolj ko so zgodnje izkušnje travmatične (na primer v primeru travm iz otroštva), težje so posameznikove težave v odraslem življenju.

Pri psihoterapevtski obravnavi bo osredotočenost obravnave predvsem na negativne zgodnje izkušnje in njihove posledice – torej posledice, ki botrujejo simptomom in drugim duševnim težavam in ne neposredno na simptome kot take. Namreč, cilj psihoterapevtske obravnave je odprava vzroka duševnih in težav v odnosih in ne zgolj simptoma kot takega.

Aleš izvaja psihoterapijo v angleškem, slovenskem in hrvaškem jeziku.

Spletna psihoterapija

V zadnjih letih je razvoj moderne tehnologije ter soočenje s pandemijo povzročilo napredek v izvajanju spletne psihoterapije, ki pa ima svoje specifike.

Pri svojem delu s klienti s celotnega sveta, Aleš izvaja psihoterapoijo tudi preko spleta.

Pristop in filozofija

Psihološke in duševne stiske so v veliki meri odraz in odziv na težke izkušnje in trpljenje, s katerimi nas sooča življenje. Predvsem so pri tem odločilne travmatične in negativne izkušnje iz našega otroštva. Zgodnje travmatične izkušnje lahko vplivajo na našo osebnostno funkcioniranje, s čimer bistveno vplivajo na naše vsakodnevno življenje – torej, kako doživljamo sami sebe, druge, naše življenje in našo okolico.

Ni potrebno, da so negativne izkušnje iz zgodnjega življenja nujno odraz očitne zgodnje travme. Lahko so povsem subtilne in nopazne, vendar lahko, če trajejo predolgo, negativno vplivajo na naše duševno zdravje.

Tu ne smemo pozabiti, da so družbeni, ekonomski, okoljski, družinski, kulturni in finančni dejavniki prav tako pomembni dejavniki pri duševnih obremenitvah in razvoju duševnih težav, pri čemer niso neposredno povezani s konkretno travmatično izkušnjo iz naše preteklosti.

Za obvladovanje negativnih posledic travmatičnih izkušenj so naši umi ustvarili prilagoditvene mehanizme, ki lahko sami po sebi povzročajo duševno stisko. Pogosto vplivajo na način kako vidimo sebe, druge in kako doživljamo svet ter svoje življenje.

Takšni obrambni mehanizmi lahko vplivajo na naše življenje tako skozi težave, ki jih lahko opazimo (npr. občutek lastne vrednosti, tesnoba, depresija, motnje hranjenja itd.), kot tudi na načine, ki jih pogosto nismo zavedamo (npr. vpletanje v nezdrave odnose, impulzivnost, iracionalni strahovi, doživljanje drugih kot manipulativnih, izkoriščevalskih, grozečih, zavistnih itd.).

Večina takšnega notranje-psihološkega procesa poteka izven zavesti posameznika, zato ostaja povezava med našo vsakodnevno duševno stisko in preteklo travmatično izkušnjo večinoma neznana. Odraža se v ravoju ponavljajočih se negativnih vzorcev vedenja, razmišljanja in medosebnih odnosov, ki so lahko boleči in težki.

S pomočjo psihoterapije lahko odkrijemo in osvetlimo nezavedne povezave med preteklimi pravmatičnimi izkušnjami ter našimi duševnimi težavami v sedanjem življenju ter težavami v naših medosebnih odnosih. Prav tako pa nam psihoterapija lahko omogoča posodobitev zastarelih mehanizmov soočanja s psihološko in duševno stisko.

Ker je psihološko in osebnostno funkcioniranje, ter s tem tudi funkcioniranje posameznika v medosebnih odnosih, rezultat številnih edinstvenih življenjskih izkušenj, predvsem tistih travmatičnih, zgodovinsko prevladujoč medicinski model dagnosticiranja in zdravljenja duševnih težav kot edinstvenih in distinktnih duševnih motenj ni dovoljšnji za celostno obravnavo osnovnih vzrokov takšnih težav.

Po drugi strani pa se pri opustitvi zastarelih modelov ne velja zateči k naglici, temveč k razumnemu razmisleku, podprtem z dokazi in strokovnostjo.

Kako poteka začetna ocena stanja ter diagnostika?

Ocena stanja ter ocean posameznikovih psiholoških, duševnih in medosebnih težav je eden ključnih delov psihoterapevtske obravnave ter navadno poteka pred pričetkom uporabe psihoterapevtskih intervenc. Začetna ocena stanja ter diagnostika potekata navadno v dveh ločenih 50-minutnih srečanjih. Srečanja so osredotočena na diagnostiko težav posameznika, analizo njihovega izvora ter opredelitev nadaljnje psihoterapevtske obravnave.
Kako poteka psihoterapevtska obravnava?

Psihoterapevtska obravnava poteka v 50-minutnih individualnih srečanjih, ki navadno potekajo enkrat ali dvakrat tedensko. Število srečanj je odvisno od številnih dejavnikov, med drugim težave s katerimi se posameznik spopada, njihov izvor, način psihoterapevtske obravnave, ki je s klientom dogovorjen itd.
Ali poteka psihoterapija v živo ali v obliki spletne psihoterapije?

Psihoterapevtska obravnava lahko poteka tako v živo ali pa kot spletna psihoterapija, lahko pa je tudi hibridne oblike, torej kombinacija obeh. Klienti, ki niso lokacijsko prisotni v kraju izvajanja psihoterapije se običajno odločijo za spletno psihoterapijo. Le-ta po svoji učinkovitosti v nobenem pogledu ne zaostaja za učinkovitostjo obravnave v živo.
Kaj je psihoterapevtski okvir?

Psihoterapevtski okvir predstavlja pogoje in značilnosti psihoterapije kot procesa. Pri tem gre za to, da pride med psihoterapevtom in klientom do dogovora o glavnih pogojih izvedbe psihoterapije (na primer število srečanj, trajanje srečanj, varnost udeležencev, zaupnost, pogoji odpovedi srečanj, plačilo, komunikacija izven terapevtskih srečanj, itd.). Psihoterapevtski okvir nima zgolj praktičnega namena definicije strukture psihoterapevtskega procesa temveč je njegov namen tudi (včasih predvsem) psihološki in s tem pripomore k potentnosti intervenc in učinkovitosti izvajanja psihoterapije.
Kakšne dolžine psihoterapevtskih obravnav obstajajo?

Psihoterapevtski proces je prilagojen posameznikovim težavam ter njegovim ciljem psihoterapije, kar neposredno vpliva tudi na trajanje psihoterapevtske obravnave. Kratkoročna terapija ponavadi traje med 6-12 srečanj. Takšna terapija je ponavadi fokusirana na simptome, ki jih posameznik dočivlja ter morebitne težave v generalnem funkcioniranju osebe. Srednjeročna psihoterapija lahko traje med nekaj meseci do enega leta. Fokus takšne vrste terapije je ponavadi blažitev simptomov, pri čemer se psihoterapevt lahko deloma že posveti notranjim konfliktom, ki jih povzročajo. Prav tako je takšna vrsta terapije lahko sredotočena tudi na generalno funkcioniranje osebe ter na njene medosebne odnose. Dolgoročna psihoterapija je najpogostejša oblika psihoterapije v zasebi praksi, saj omogoča fokus na interne konflikte, ki botrujejo posameznikovim težavam. Takšna vrsta psihoterapije se redko osredotoča neposredno na simptome. Psihoterapevtska obravnava je fokusirana predvsem na funkcioniranje osebnosti in s tem na izvor posameznikovih psiholoških težav in težav v medosebnih odnosih. Pri tem gre za večletno psihoterapevtsko obravnavo.
Ali lahko psihoterapija poteka v tujem jeziku?

Da. Psihoterapevtska obravnava se lahko izvaja v slovenskem, angleškem ali hrvaškem jeziku.