Spiritualni obvod: odpor do psihoterapevtskih sprememb in navezanost na travmo
Dec 28, 2024
8 min read
V letu 1984 je John Welwood, psihoterapevt in transpersonalni psiholog, skoval izraz "spioritualni obvod". Z vidika sodobne psihoterapije in globjih psihoterapevtskih sprememb lahko spiritualni obvod razumemo kot izogibanje soočanju z bolečino in praznino, ki ju je oseba doživela v svojem življenju. Ta bolečina zaklenjena v njihovem nezavednem notranjem svetu kot ostanek preteklih travm, predvsem razvojnih travm oziroma travm iz otroštva. Spiritualni obvod se pogosto kaže tudi kot oblika odpora do psihoterapevtskih sprememb.
Spiritualni obvod je v osnovi oblika kompenzacije za pomanjkanje občutka lastne identitete ter odraz nezavedne navezanosti na travmo iz otroštva. Gre za fenomen, ko zatekanje k spiritualnosti omogoča beg pred bolečino, ki jo je povzročila travma, prav tako pa predstavlja beg pred razrešitvijo te bolečine v psihoterapevtskem procesu.
Odpor do razrešitve zgodnje travme oziroma travme iz otroštva
Spiritualni obvod vključuje uporabo domnevno spiritualnih praks in spiritualnosti z namenom, da lahko oseba nezavedno ubeži bolečini in ranam, ki jih je pustila pretekla travma oziroma, da se z bolečino ne sooči.
Zgodnja travma pri tem ni nujno očitna – na primer zloraba. Pogosteje se pojavlja v bolj subtilnih oblikah. Če je nekdo kot otrok doživel zanemarjanje, čustveno zlorabo, manipulacijo ali občutek, da ni viden; če je bil prepuščen samemu sebi ali pa je moral skrbeti za potrebe svojih prekomerno odvisnih ali soodvisnih staršev. Travma je torej lahko tiha, subtilna, a vseeno uničujoča.
Travma iz otroštva pogosto povzroči stisko, ki sega v odraslo dobo in zaznamuje življenje osebe, njeno samopodobo ter način na kakršnega vstopa v medosebne odnose. Prav tako se zgodnja travma pogosto izraža skozi simptome, kot so anksioznost, depresija, občutki notranje praznine, brezsmiselnosti, dolgočasja, motnje hranjenja, medosebna odvisnost in soodvisnost, odvisnost od kemičnih substanc ali nekemičnih dejavnikov, itd. Pogosto pa ima travma iz otroštva negativen vpliv tudi na medosebne odnose v odrasli dobi – še posebej na partnerske odnose. Na primer v obliki umika vase, izogibanja in distanciranja od drugih, občutka zapuščenosti, težav s predanostjo, pretirane navezanosti, zavračanja drugih, strahu pred zavrnitvijo itd.
Navezanost na travmo
Boleči travmatični dogodki, zlasti tisti, ki so se zgodili v našem otroštvu in jih pogosto niti ne pomnimo več, lahko za posledico pustijo tako imenovano navezanosti na travmo.
Navezanost na travmo je nezavedna čustvena navezanost na zgodnje travmatične izkušnje, ki niso bile primerno sprocesirane in razrešene. Nerazrešena travma, vključno s čustveno navezanostjo nanjo, povzroči, da posledica travme ostane v posameznikovem notranjem svetu nepredelana, kar povzroča stisko, ki je pogosto ni mogoče povezati neposredno s travmo.
Namen navezanosti na zgodnjo travmo je, da si na ta način posameznik nezavedno prizadeva razjasniti in razrešiti internalizirane čustvene rane, pri čemer jih poskuša razrešiti skozi nenehno, a nezavedno, ponavljanje v sedanjosti. Do razrešitve pa žal nikoli ne pride, kar osebo ohranja v nenehnem nezavednem podoživljanju toksičnih odnosov in negativnih občutkov iz preteklosti.
Eden najbolj očitnih indikatorjev navezanosti na travmo je, ko se oseba znajde v ponavljanju istih medosebnih zvorcev v enem ali več odnosih. Na primer, ko se posameznik konstantno znajde v odnosih, kjer se počuti nevidnega, kontroliranega, zapuščenega, zavrnjenega, izkoriščenega. Tudi primeri, ko se oseba kontinuirano znajde v odnosih kjer je zlorabljena ali žrtev nasilje so v veliki večini indikator navezanosti na travmo. Navezanost na travmo je proces, ki poteka zunaj zavesti in rezultira v nenehnem destruktivnem, pogosto samouničujočem, ciklu.
Navezanost na travmo se lahko kaže v pomanjkanju občutka lastne identitete, občutku manjvrednosti, neadekvatnosti in nepomembnosti, pomanjkanju samozavesti, pretirani samokritiki in pomanjkanju samozavesti.
Navezanost na travmo bo vedno vključovala ponavljanje izvirne travme v sedanjosti – četudi v drugi, včasih subtilnejši in nezavedni obliki. Kaže se, na primer, skozi ponavljajoče se negativne izkušnje v medosebnih odnosih, kot so nenehno doživljanje zavrnitve, pretirana medosebna odvisnost ali soodvisnost, pretirana samostojnost, težave z avtoriteto, potreba po vodji ali mentorju, pretirana predanost dosežkom oziroma pretirana potreba po družbenem priznanju ali oklepanje v odnosih. Lahko se pojavi tudi kot pomanjkanje zaupanja ali občutek, da je oseba nenehno manipulirana ali izkoriščana.
Dati travmi njen pomen in namen
Ko otrok doživi zgodnjo travmo, bo travmatičen dogodek poskušal osmisliti in razumeti. Vendar pa otrok do takšnega razumevanja ne more priti sam, zato njegov poskus osmišljanja travme običajno ne uspe. Otrok, na žalost, ostane z občutkom notranje zmede, brezciljnosti, brezsmislenosti, praznine, obupa.
Spiritualni obvod je nezavedni poskus razumevanja preteklih nerešenih travmatičnih izkušenj in substitut za pomanjkanje identitete, ki ga povzročajo takšne izkušnje. Prav tako pa, paradoksalno, predstavlja odpor do psihoterapevtskih sprememb, ki bi jih povzročila razrešitev travme.
Travma v resnici nima nobenega smisla, namena ali pomena. Je boleča, nepravična in neupravišena. Nesmiselnost in brezpomenskost travme povzroča dodatno bolečino. Namen in smisel bi nekaj te bolečine odvzela. Spiritualni obvod je namenjen prav temu – posamezniku pomaga v travmi najti smisel in pomen, ki ju ta v svojem bistvu nikoli nima in ne more imeti. Spiritualni obvod zato predstalvja zgolj obliko bega pred neprijetnimi občutki, ki bi jih povzročila razrešitev posledic travme. Bolečini in trpljenju daje kontekst, ki ga le-ta v svoji osnovi nimata.
Osnovno, a nezavedno prepričanje, ki predstavlja temelj navezanosti na travmo in temelj spiritualnega obvoda je, da dokler oseba poskuša rešiti svojo otroško travmo v sedanjosti, morda pri tem nekoč uspe. To ohranja njeno upanje pri življenju in ustvarja občutek nadzora nad bolečino. Oseba lahko spiritualnost kontrolira, saj ta predstavlja nekaj otiplivega. Na primer, oseba, ki je otroštvo preživela kot parentificiran otrok staršev alkoholikov, lahko v svoji odrasloti postane psihoterapevt, specializiran za odvosnost od alkohola ali pa se znajde v soodvisnem partnerskem razmerju z odvisnikom. Vse to pa so zgolj načlini, da se oseba ne sooči z bolečino lastne travme iz otroštva temveč to bolečino poskuša rešiti v drugih. Pri tem se lahko zateka k spiritualnosti in nesmisel svoje zgodnje travme išče v njej ter v prepričanju, da jo trpljenje dela boljšo osebo.
Pod površjem zavesti pa leži paradoksano drugačna realnost. Spiritualni obvod ne pomaga pri razreševanju zgodnje travme – paradoksalno jo ohranja pri življenju. Na površini lahko travmi daje smisel in namen, v resnici pa ohranja notranjo čustveno vez z njo – čustveno vez, ki jo posameznik ne želi izgubiti, saj bi njena izguba pomenila izgiubo smisla travme in izgubo identitete nekoga, ki je travmo preživel.
Skozi nezavedno zlorabo spiritualnosti lahko oseba za vedno ostane navezana na travmo iz otroštva. Nenehno lahko razmišlja o njej, išče v njej nove pomene ali se ukvarja s fantazijo o njeni razrešitvi. Nezavedni namen tega je, da posameznik travmo kontinuirano razrešuje, pri čemer pa je nikoli dokončno ne razreši.
Travma kot umetna identiteta
Zgodnja travma negativno vpliva na razvoj osebnosti, vključno z razvoijem stabilne in koherentne identitete. Oseba lahko v odraslosti trpi za pomanjkanjem občutka lastnega jaza, ne pozna svojih želja, mnenj. V življenju čuti pomanjkanje smisla in nima jasnih ciljev. Pri tem je lahko pretirano odvisna od pričakovanj drugih ali družbe. Paradoksalno lahko v primeru tovrstnega pomanjkanja identitete prav travma, ki je povzročila zastoj v razvoju identitete, postane kompenzacijski mehanizem za njeno pomanjkanje.
To lahko povzroči, da postane travma sama velik del posameznikovega občutka identitete in oblikuje t. i. umetno ali pomožno identiteto "preživelega". Ker taka pomožna identiteta uporablja travmo kot svojo osnovo, lahko rešitev travme privede do izgube identitete, kar osebo pusti v stanju praznine, brezciljnosti, zmede, brezupa, celo razdrobljenosti ali neobstoja. Če vzamemo prejšnji primer osebe, ki je odraščala s starši odvisnimi od alkohola, lahko kot umetno identiteto smatramo posameznikovo prekomerno identifikacijo s svojo zgodnjo izkušnjo ter navezanostjo na to izkušnjo tudi v svoji odraslosti. Na primer, posameznik lahko kot nezavedno življenjsko poslanstvo čuti vzgib, da "rešuje" druge v soodvisnih medosebnih odnosih. Ali pa kot psihoterapevt promovira svojo "lastno izkušnjo" kot odraz svoje domnevne superiornosti.
Spiritualni obvod ohranja identiteto "preživelega travme" in pomaga pri izogibanju osnovni bolečini in praznini. Osebo ohranja osredotočeno na neskončno notranje delo, obsedeno s preteklostjo in odtujeno od sedanje realnosti, vse v iluziji osebnega razvoja (glej tudi Sovatsky, 1998). To je oblika izogibanja globljim čustvenim težavam in odtujenosti od notranje in zunanje realnosti, vključno z odtujenostjo od pomenljivih in intimnih medosebnih odnosov.
Tako imenovani »retreati« in nestrokovna raba psihadelikov sta samo dva vidnejša praktična primera spiritualnega obvoda. Na zavestni ravni ju je mogoče dojemati kot korak h globjemu zavedanju same travme z namenom razrešitve njenih posledic. V resnici pa gre za racionalizacijo pod katero se skriva težnja po identifikaciji s travmo in njeno kontinuirano podoživljanje.
S tem, ko se oseba travme zaveda, lahko ostane prepričana, da je zavedanje prav tako učinkovit način za njeno razrešitev in odpravo njenih posledic. Včasih zato opazimo, da oseba lahko zdrsne v stanja podobno evforiji in hipomaniji, ki jih pogosto spremljajo občutki vsemogočnosti in povečane kontrole nad lastnim življenjem, kar prav tako pomaga osebi pobegniti pred globljim občutkom nemoči in brezciljnosti.
Odpor do psihoterapevtskih sprememb in sabotiranje psihoterapevtskega procesa
Skozi proces psihoterapije lahko oseba spozna, kako močno je investirana v ohranjanje svoje negativne samopodobe, ponavljanje toksičnih mnedosebnih vzorcev v partnerskih odnosih, ohranjanje infantilnosti in soodvisnosti ali pa kako se je zatekala k izolaciji in odtujenosti. Prav tako pa lahko v psihoterapiji oseba spozna razlog, ki botrujejo takšni navezanosti na samouničevalno vedenje in samosabotažo. Psihoterapija omogoča, da navezanost na travmo postane zavedna in tako dostopna za razrešitev.
Razreševanje notranjih konfliktov, ki jih lahko povzroči zgodnja travma je lahko čustveno naporen proces, saj lahko na površje privabi bolečino, ki jo je travma povzročila in je bila potisnjena v nezavedno. Le-ta v okviru psihoterapevtskega procesa postane zavedna. Z njo pa pride tudi občlutek izgubljenega otroštva ter potreba po žalovanju takšne izgube.
Oseba lahko v psihoterapevtskem procesu občuti vse od izkušenj zapuščenosti, osamljenosti, brezmoči in brezupnosti, brezsmiselnosti in brezciljnosti, občutka notranje praznine ali niča, občutka uničenja življenja in prihodnosti ali bolečine zaradi propadlih odnosov.
Ker razrešitev posledic zgodnje travme vključuje tudi proces žalovanja za življenjem, ki ga je travma uničila – tako v otroštvu kot v odraslosti – lahko psihoterapija osebo pusti v težkem položaju. Posameznik se mora namreč sprijazniti z novo realnostjo – tako z realnostjo uničenega otroštva kot tudi uničene sedanjosti. To oseba na začetku običajno doživlja kot mračno, nesmiselno, neznano. Notranja sprememba lahko vodi k osebni avtonomiji in novemu dojemanju realnosti, ki ni nujno pozitivno.
Ker v nezavednem velikokrat obstaja odpor do sprejetja nove realnosti, se posameznik lahko krčevito oklepa navezanosti na travmo. Proces odpora do psihoterapevtskih sprememb pogosto spremlja tudi kognitivno intelektualizacijo in neskončna preokupacija z uničenjem in bolečino, ki ju je povzročila zgodnja travma. Ali pa oseba sabotira terapevtski proces z zlorabo spiritualnosti, da bi ohranila iluzijo nenehnega dela na sebi. Spiritualni obvod se tako uporablja kot nezavedni odpor proti psihoterapevtskm spremembam (glejte tudi Cashwell et al., 2010).
Pomembno pa je vedeti, da spiritualni obvod ni edina oblika bega pred psihoterapevtskimi spremembami. Podobno lahko velja za posameznikovo zlorabo pozitivne psihologije, čuječnosti, filozofije ali uporabe psihedelikov. Medtem ko so omenjene tehnike lahko koristne za osebni razvoj pa težava nastane, ko se nezavedno zlorabljajo za izogibanje notranjim spremembam, ki jih lahko povzroča psihoterapija.
Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor
Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.
Izvornik članka v angleškem jeziku: Spiritual Bypass: Escapism and Resistance to Change
Viri:
Cashwell, C. S., Glosoff, H. L., & Hammond, C. (2010). Spiritual bypass: A preliminary investigation. Counseling and Values, 54(2), 162–174. https://doi.org/10.1002/j.2161-007X.2010.tb00014.x
Sovatsky, S. (1998). Words from the soul: Time, east/west spirituality, and psychotherapeutic narrative. State University of New York Press.
