Parentifkacija je pojav, ki ponazarja zamenjavo vlog med staršem in otrokom. Pojavi se lahko v obliki funkcionalne parentifikacije, pri kateri otrok prevzame praktične naloge, ki so običajno pripisane staršem, ali pa v obliki psihološke oziroma emocionalne parentifikacije, pri kateri otrok skrbi za čustvene potrebe staršev.
S psihološkega vidika je parentifikacija oblika travme iz otroštva, ki jo pogosto zaznamuje čustvena in praktična zanemarjenost (Hooper, 2007). Parentifikacija pusti travmatične posledice na psihološkem stanju posameznika in vpliva na njegovo sposobnost vzpostavljanja pomembnih in tesnih medosebnih odnosov v odraslosti.
V nadaljevanju se bom osredotočal na parentifikacijo z vidika izkušnje parentificiranega otroka, ki prevzame starševsko vlogo, predvsem kako ta dojema občutke samote, osamljenosti in zapuščenosti ter izkušnje izgubljenega otroštva (glej tudi Chojnacka, 2020).
Posamezniki, ki so bili žrtve parentifikacije, nosijo v sebi globoke občutke osamljenosti, neizmerne žalosti, občutek izolacije ali osame in občutek izgubljenosti. Te izkušnje pogosto ležijo globoko zakopane v nezavednem, zato še naprej uničujoče vplivajo na življenje posameznika, na njegovo samopodobo in njegove medosebne odnose.
Občutek samote, osamljenosti in izgubljenega časa parentificiranega otroka
Ko je otroku dodeljena psihološka vloga starša, parentificiran otrok postane psihološki skrbnik svojih staršev ali celo družine kot celote. Takšna vloga presega otrokove čustvene in mentalne sposobnosti ter predstavlja kršitev otrokove avtonomnosti in medgeneracijske meje med staršem in otrokom.
S tem sta "ugrabljeni" otrokova individualnost in njegova integriteta kot čustveno avtonomne osebe. Otrok postane talec in skrbnik svojih emocionalno infantilnih staršev. S tem starši obrnejo pozornost z otroka nase, posledice za otroka pa so opustošenje, notranja praznina in bolečino.
Parentificiran otrok je tako razdvojen, saj ima dve možnosti. Lahko prevzame starševsko vlogo ter skrbi za starševa čustva. Ali pa tvega zavrnitev in občutek zapuščenosti. Če od otroka zahtevamo, da se odloči med izpolnjevanjem potreb staršev ali soočanjem z zavrnitvijo, zapuščenostjo, izolacijo, krivdo, jezo in neodobravanjem, bo otrok vedno izbral zadovoljitev starševih potreb. Vendar pa takšna izbira ni več izbira, saj je otrok stisnjen v kot, saj mora izbrati med sabo ali staršem. Pri tem se bo vedno odločil za starša, saj sam ne zna preživeti.
Na tak način se otrok obrne od lastnih avtentičnih potreb – emocionalnih in drugih potreb, ki hrepenijo po starševi zadovoljitvi. Otrokove potrebe so zanikane in potisnjene v nezavedno, kjer ne vzbujajo občutkov bolečine, jeze in žalosti.
Od tistega trenutka naprej obstaja le še starš, saj otrok postane prazna lupina, kot vzvod za pomiritev starševih stisk, zadovoljevanje njihovih potreb, skrbi za vsak njihov korak. Gre za stanje psihološke zapuščenosti. Otrok se sooči z brezmejno praznino, občutkom samote, nevidnosti in neobstoja. Starš je lahko fizično prisoten, vendar pa pomanjkanje priznanja otroka s strani starša privede do izkušnje ogromne osamljenosti in izolacije. Otrok se počuti sam, prepuščen samemu sebi.
V tem trenutku je otrok popolnoma odvisen od starša. Ne samo, da v staršu nima spodbude, da bi se psihološko individuiral, pravica do individuacije mu je odvzeta, zaradi česar ne more postati avtonomna osebnost.
Ker je otrokova vloga zadovoljevanje potreb starša, otrok začne potrebovati starša in njegove potrebe, da lahko prek njihovega zadovoljevanja razvije občutek lastne vrednosti in identitete. Pri tem otrok začne lastne potrebe enačiti s sebičnostjo. Kot odrasla oseba bo tak posameznik običajno čutil sebičnost ob zadovoljevanju lastnih potreb, saj se mu bo zdelo, to počne na škodo drugih.
Posamezniki, ki so kot otroci prevzeli starševsko vlogo v svojih družinah, pogosto občutijo ujetost s strani svojih staršev, tudi ko odrastejo, ter imajo s postavljanjem praktičnih in psiholoških meja lahko velike težave. To velja tako za odnose s svojo primarno družino kot tudi v drugih bližnjih odnosih.
Prav zato se žrtve parentifikacije borijo z odvisnostjo v odnosih, poleg stalnega občutka osamljenosti je prisoten tudi občutek obžalovanja, da so izgubili del svojega življenja. Običajno spregovorijo o obžalovanju izgubljenega časa. Občutek izgubljenega časa je eden od pomembnejših občutkov, ki se pojavlja v psihoterapiji, spremljajo pa ga žalost, obup in jeza. Poglobljen pogled v občutek osamljenosti pogosto razkrije njegove nezavedne korenine, ki segajo v percepcijo izgube otroštva. Posameznik, ki je žrtev parentifikacije, je namreč moral postaviti sebe in svoje potrebe na stran, da bi zadovoljil potrebe starša.
Parentifikacija vodi v odvisnost od odnosov
Ker parentifikacija povzroči, da je identiteta osebe odvisna od odnosov, žrtve parentifikacije prevzamejo negovalno vlogo svojih bližnjih, da bi imeli občutek, da so pomembni ali celo, da obstajajo. V odnosu do drugih ali v primeru, ko nek odnos razpade, se pogosto pojavijo občutki osamljenosti, nezadostnosti, brezvrednosti ali celo občutek notranje praznine.
Žrtve parentifikacije so pogosto prekomerno samozadostni posamezniki, ki se pretirano zanašajo zgolj nase. Občutki potrebe po drugih so zato lahko zanje tuji in se lahko pojavijo šele takrat, ko njihovi bližnji odnosi razpadejo.
Potreba po vodniku ali mentorju
Ena od značilnosti zdravega starševstva je, da starš otroku nudi usmerjanje. V zdravem odnosu med staršem in otrokom se to usmerjanje zagotavlja prek starševe vloge pri zadovoljevanju otrokovih potreb ter podpori pri čustveni separaciji in individuaciji.
Emocionalno zreli starši obravnavajo svoje otroke kot psihološko avtonomne in neodvisne posameznike ter spodbujajo njihovo psihološko ločevanje in individuacijo. Medtem pa starši, ki se sami borijo z odvisnostjo od odnosov, negujejo in izkoriščajo otrokovo odvisnost za zadovoljitev lastnih potreb. S tem otroka trajno ohranjajo psihološko odvisnega od starša.
Ker je vloga parentificiranega otroka, da zadovolji potrebe starša, starševa pričakovanja temeljijo na tem, da bo otrok "voden" s strani starševih potreb. Zaradi tega se žrtev parentifikacije brez jasnih pričakovanj drugih počuti izgubljenega. Ob razpadu pomembnih odnosov se lahko počutijo izgubljene, brez cilja in zmedene. Da bi se izognili tem občutkom, se lahko znajdejo v odnosih, kjer skrbijo za druge ali pa so nadzorovani s strani drugih.
Parentificiran otrok nima možnosti za predelavo stresnih situacij in negativnih čustev
Ena od značilnosti zdravega starševstva je, da starš, ko je otrok v stiski, prevzame vlogo čustvene regulacije. Ta vloga je v pristojnosti starša, ker otrok sam ne more razumeti stresnih ali travmatičnih izkušenj. Starševa vloga ni le pomiriti otroka, ampak predvsem pomagati otroku predelati in preoblikovati čustveno preobremenjujočo izkušnjo v takšno, ki je obvladljiva.
Starš, ki svojega otroka parentificira, na žalost nima sposobnosti podpreti otroka v stiski. Pogosto bo takšen starš postavil svoja čustva in potrebe na prvo mesto ter s tem prezrl otrokova čustva. Pri tem se starš tudi lahko boji ali počuti nelagodno, ko otrok izraža svoja pristna čustva. Ker starš, ki prevzema starševsko vlogo, zavrača otrokovo čustveno izkušnjo, otrok opusti zaupanje v starša in zanika lastna čustva, da ta ne bi predstavljala grožnje staršu. S tem starš ne le prezre čustva otroka, ampak tudi otrokovo avtentičnost in individualnost.
Ker parentificiran otrok nima starševe podpore pri psihološkem obvladovanju stresnih situacij, se mora otrok popolnoma zanašati na samega sebe. Kar se lahko zgodi je, da otrok kontinuirano premleva stresni dogodek, dokler pri sebi ne dobi občutka, da ga je osmislil. Vendar pa je takšna racionalizacija običajno oblika otroške fantazije.
Na primer, otrok lahko dojema, da že s svojim obstojem povzroča prepir med staršema. Lahko se počuti krivega in nemočnega pri reševanju težave. Problem poskusi "rešiti" tako, da se umakne v osamo in za starše preneha obstajati. Zaključek, ki ga otrok doseže – in sicer, da je njegovo obstajanje ovira za starševsko srečo – nadalje vpliva na otrokovo življenje v odraslosti. Takšna oseba nato v odrasli dobi lahko živi z občutkom, da je "preveč", lahko se dojema kot "napaka", kot "problem". Lahko postane odvisen od reševanja težav drugih in vzpostavi nezdrave odnose za "zdravljenje" drugih - bodisi partnerja ali drugih bližnjih.
Ker je otrok pri spopadanju s travmo prepuščen sam sebi, je parentifikacija sama po sebi doživljana kot travma. Vzbuja občutek osamljenosti. Poleg tega obup nad staršem, ki ga otrok čuti v takšnih situacijah še nadalje vpliva na otrokovo izkušnjo v odraslosti. V odraslih odnosih se lahko oseba počuti nevideno ali nerazumljeno, kar lahko privede do obupa in občutka osamljenosti. Lahko ima občutek, da fizično živi skupaj z drugimi, a se vseeno počuti sam in osamljen, skrit za stekleno steno in z občutkom, da ga nihče ne razume.
Različne izkušnje parentifikacije, vendar podobna izkušnja osamljenosti
Otrok, ki tolaži starša
Prevzemanje starševske vloge lahko pomeni, da otrok prevzame vlogo nekoga, ki emocionalno miri, ali tolaži svojega starša, ko je ta v stiski. Otrok tako, na primer, nenehno posluša starševe pritožbe, prevzema odgovornost za njihova čustva ter starša tolažiti, ko je ta potrt.
V takšni situaciji otrok ne le prevzema odraslo vlogo procesiranja starševih čustev in zadovoljevanja njihovih čustvenih potreb, temveč se te naloge tudi boji, saj ji emocionalno in mentalno ni dorasel. Možnost, da otrok tej nalogi ni kos, vzbuja strah pred starševo zavrnitvijo. Občutki strahu, nemoči in zmede, ki se pojavijo, pa hitro izginejo iz zavesti, saj bi lahko bili za otroka preveč čustveno uničujoči.
Prevzemanje vloge posrednika med starševskimi konflikti
Drugi primer je otrok, ki mora posredovati, omiliti ali reševati konflikte med starši. Takšen otrok lahko prevzame starševsko vlogo v relaciji do svojih staršev ali celo do celotne družine.
Ko je otrok nenehno zaskrbljen zaradi interakcij med starši in se boji, da se bodo ti konflikti stopnjevali vse do ločitve staršev ali razpada družine, otrok odrašča v konstantnem strahu pred zapustitvijo, tesnobo in težo odgovornosti za starševo počutje.
V takšni izkušnji je otrok prepuščen samemu sami. Nima nikogar, komur bi mu zaupal.
Del vloge starša je tudi nudenje občutka varnosti in opore otroku v stiski, kar pa žal ni izkušnja parentificiranega otroka. Oseba, ki bi jih morala biti emocionalna opora, je oseba, ki emocionalno oporo potrebuje od svojega lastnega otroka. Otrok ostane sam v svoji stiski.
Pri tem otrok občuti globoko osamljenost in samoto, s čimer se spopade tako, da potisne v nezavedno vso bolečino, žalost in jezo zaradi starševega neizpolnjevanja svoje vloge.
Otrok kot rešitelj starša pred depresijo
Ko se starš spopada z depresijo, lahko prevzemanje starševske vloge pomeni, da se otrok počuti, da mora ukrepati in poskrbeti, da se bo starš bolje počutil. Če se starš, na primer, spopada s samomorilnostjo, lahko otrok razvije občutek vsemogočnosti, da lahko reši svojega starša.
To je stresna izkušnja za otroka, saj je zmeden glede razlogov za pasivno in umaknjeno stanje starša ali pa se počuti odgovornega za to. Otrok ostane osamljen v strahu pred emocionalno ali fizično izgubo starša.
Otrok kot grešni kozel za uničenje starševega življenja
Včasih mora otrok prevzeti nase krivdo za starševe življenjske težave ter staršev občutek neuspeha v svojem življenju. Starš lahko krivdo za to, da njegove potrebe niso zadovoljene, odloži na otroka, pri čemer otrok sprejme krivdo za domnevno uničenje starševega življenja.
Na primer, otroku se lahko implicitno ali eksplicitno, zavestno ali nezavedno, očita, da je že s samim rojstvom uničil starševo življenje. Tako lahko otrok že sam svoj obstoj smatra kot razlog za uničuje starševega življenja.
Ko je otrok obtožen uničevanja starševega življenja, to v njem vzbudi občutek sramu do lastnega obstoja. Dejstvo, da otrok na to nima nikakršnega vpliva - torej, ne more izginiti in ne prenehati obstajati – zgolj poglobi otrokovo travmo. Rezultat je kombinacija besa in brezupa.
Otrok postane ujetnik starševe čustvene manipulacije - popolnoma posvečen starševim potrebam. Ker parentificiranim otrokom nikoli ni bilo dovoljeno obstajati, lahko oblikujejo svojo identiteto okoli tega, da so neopaženi.
Otrokovo doživljanje parentifikacije
Otrokovo doživljanje parentifikacije je prežeto s travmo prevzemanja odgovornosti za čustveno breme, ki mu niso kos in zanjo tudi nimajo emocionalne in mentalne kapacitete.
Otrok se običajno boji, da bo spodletel pri izpolnjevanju vloge nekoga, ki je odgovoren za čustva in psihološko dobrobit staršev. Občuti lahko strah pred zapustitvijo, ki se mu lahko izogne le tako, da poskuša najbolje poskrbeti za starša. Posledica tega je popolna odtujitev od lastnih čustev in potreb.
Parentifikacija v otroku spodbudi odtujitev od lastnih potreb. Otrok pri tem dobi občutek, da ga starš zavrača. Razvije občutek nevidnosti, kar vzbudi občutke osamljenosti, žalosti, jeze ter zamere do starša. Da otrok lahko s takšnimi občutki preživi tako fizično kot psihološko, jih potisne izven svoje zavesti, saj je to edini način, kako se lahko spopade z ogromno žalostjo, strahom in jezo. To so ponotranjeni občutki, ki parentificirano osebo vodijo skozi življenje, ne da se oseba tega sploh zaveda.
Parentificirana oseba bo pogosto šele s pomočjo psihoterapije stopila v stik z ogromno osamljenostjo, žalostjo, občutkom nepomembnosti in neobstoja ter zamero ali jezo do svojega odvisnega starša.
Parentifikacija in partnerski odnosi v odrasli dobi
Ker parentifikacija otroka prisili, da zanemari svoje potrebe in se posveti emocionalnim potrebam staršev, to povzroči, da se takšna oseba tudi v odrasli dobi še vedno podreja potrebam drugih, tudi potrebam svojih staršev.
Čeprav se lahko parentificiran otrok pogosto razvije v pretirano neodvisno, samozadostno in samostojno osebo, gre pri tem zgolj za psihološki obrambni mehanizem. Takšna oseba je v resnici psihološko globoko odvisna, pri čemer ima lahko velike težave pri čustveni separaciji od staršev tudi v odrasli dobi.
Takšna oseba bo pogosto imela težave tudi v svojih romantičnih partnerskih odnosih, kar se pogosto odraža v konfliktu med ljubeznijo do staršev na eni strani ter ljubeznijo do svojih partnerjev na drugi. To se lahko odraža v tem, da je parentificirana oseba bolj čustveno investirana v svoje odnose s starši kot pa v odnos s svojim romantičnim partnerjem in svojo sekundarno družino.
Težave, ki jih ima parentificirana oseba pri čustveni separaciji od svojih staršev izhajajo iz težav, ki jih je parentifikacija povzročila pri procesu individuacije v otroštvu (glej tudi Wells & Jones, 1998). To se običajno kaže v tem, da se takšna oseba skozi celotno življenje podreja čustvenim potrebam svojih staršev, kar običajno povzroči težave v njenih partnerskih odnosih.
Parentificirani posamezniki zato pogosto ostanejo psihološko infantilni tudi v odrasli dobi ter svet in odraslost doživljajo kot nekaj čemur so le s težavo kos – pogosto prevladujejo občutki anksioznosti in strahu do odraslega življenja.
Parentificirani posamezniki bodo tako tudi v partnerskih odnosih prevzeli vlogo skrbnika ali rešitelja ter za svoje partnerje skrbeli čustveno ter pogosto tudi funkcionalno, kar pogosto privede do t.i. soodvisnih odnosov.
Zaključek
Parentifikacija torej kljub navidezni prekomerni neodvisnosti in samozadostnosti dejansko povzroča temeljno psihološko in medosebno odvisnost, težave z identiteto in težave v odnosih. Pogosto jo spremljajo občutki osamljenosti, brezciljnosti, obžalovanja in brezsmiselnosti.
Parentificiranim otrokom je bilo odvzeto njihovo otroštvo - otroštvo, ki ga nikoli ne bodo dobili nazaj. Spoznanje, da jim je bilo otroštvo ukradeno ter da so zaradi zadovoljevanja potreb drugih, izgubili tudi velik del odraslega življenja, je eno najbolj bolečih spoznanj, ki jih lahko žrtev parentifikacije doživi kot odrasla oseba. Še bolj boleča pa je potreba po tem, da uničenje svojega življenja sprejmejo kot nepopravljivo dejstvo. In ravno to je eden od ključnih elementov pri procesu reševanja medosebne odvisnosti ter travme, ki ji botruje.
Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor
Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.
Izvornik članka v angleškem jeziku: The Loneliness and Pain of the Parentified Child
Viri:
Chase, N. D. (1999). Burdened children : theory, research and treatment of parentification. Sage Publications.
Chojnacka, B. (2020). The Loneliness and Isolation of the Parentified Child in the Family. Paedagogia Christiana, 45(1), 83–99. https://doi.org/10.12775/PCh.2020.006
Hooper, L. M. (2007). The Application of Attachment Theory and Family Systems Theory to the Phenomena of Parentification. Research on Social Work Practice, 15(3), 217–223. https://doi.org/10.1177/1066480707301290
Wells, M., & Jones, R. (1998). Relationship among childhood parentification, splitting, and dissociation: Preliminary findings. The American Journal of Family Therapy, 26(4), 331–339. https://doi.org/10.1080/01926189808251111
