Parentifikacija: travma visoko uspešnih, perfekcionistov in deloholikov

Deloholizem, pretirana neodvisnost, ekstremna zavzetost, perfekcionizem, tekmovalnost. Vse to so pogosto značilnosti visoko uspešnih posameznikov. Vendar pa se pod temi lastnostmi, ki so običajno družbeno cenjene, pogosto skriva travma parentifikacije – torej, oblika otroške oziroma razvojne travme, ki temelji na prehitrem odraščanju otroka. Pod visoko uspešnostjo in pogosto skrbnostjo do drugih se tako skriva notranji svet nezadovoljenih razvojnih potreb, praznine, zmedenosti, izgubljenosti, pomanjkanja starševega vodenja, osamljenosti, zamere in jeze. Pod površjem zavesti obstaja ranljivost, ki je morala biti izolirana od intimnosti in ljubezni, saj bi stik z njo lahko pomenil stik z nezavedno bolečino čustvene lakote in praznine.

Deloholizem, perfekcionizem in skrb za druge so pogosto stranski učinki parentifikacije – oblike otroške traume, ki jo povzroča menjava psiholoških in praktičnih vlog med otrokom in staršem. V procesu parentifikacije starš nalaga otroku pričakovanja, ki presegajo otrokovo fizično, kognitivno in čustveno razvitost. Parentifikacija je travma, ki jo doživlja otrok od katerega se pričakuje ne le prezgodnja odraslost, temveč tudi skrb za čustveno dobrobit starša.

Ne le, da so bili parentificirani posamezniki kot otroci obravnavani kot odrasle osebe, temveč se je od njih tudi pričakovalo odraslo vedenje. Morda so, namesto v igri, uživali v opravljanju nalog, ki pritičejo odraslim, pri tem pa so za takšno vedenje bili eksplicitno ali impolicitno nagrajeni in videni. V tisem trenutku pa žal ne otroci, niti njihovi starši niso spoznali, da užitek, ki ga je otrok doživljal, izhaja iz pohvale, ki sama po sebi temelji na patološkem odnosu starša do otroka. Ker je visoka uspešnost pogosto povezana s širšim družbenim priznanjem, je vedenje teh otrok pogosto prepoznano kot zaželeno, kar zgolj poglablja posameznikovo travmo ter trpljenju v odrasli dobi.

Parentifikacija: razvoj visoko uspešnih posameznikov in deloholikov z občutkom notranje praznine in globoke brezciljnosti

Ena od funkcij staršev je, da otroku nudijo kontinuirano usmerjanje, vodenje ter način kako osmisliti svet. To so funkcije starša, ki jih otrok internalizira, le-te pa mu nato pomagajo pri spoprijemanju s težavami v odraslosti. Parentificirani otroci, po drugi strani, zaradi obrnjenih vlog med staršem in otrokom žal nikoli niso imeli takšne izkušnje. Naučili so se skrbeti zase "kot odgovor na opustitev starševstva" (Lackie, 1999, str. 141). Mnogi od teh otrok postanejo tako imenovani "prekomerno funkcionalni otroci", torej "otroci, ki delujejo na visokih ravneh, daleč nad svojimi kronološkimi leti" (Robinson, 1999, str. 57).

Parentificirani posamezniki zato pogosto globoko v sebi čutijo, da niso sposobni spoprijemati se z odraslim življenjem, vendar pa tega ne želijo pokazati drugim. Pogosto tega ne priznajo niti sami sebi – ali tovrstne občutke zanikako ali pa se jih sploh ne zavedajo. Občutek biti inferioren, nesposoben, neadekvaten ali nemočen se pogosto kaže kot tesnoba in splošno občutje ogroženosti – nemalokrat s pridihom paranoidnosti.

Razvoj notranjega občutka praznine, brezsmiselnosti in dolgčasa

Identiteta visoko uspešnega in perfekcionističnega posameznika je kot hiša iz kart. Gre za prazno lupino, ki v sebi skriva globoko praznino in pomanjkanje samospoznanja.

Od parentificiranih posameznikov so namreč v njihovem otroštvu pričakovali zgolj dosežke, pri tem pa od staršev niso dobili primerne vzpodbude, da postanejo samostojni posamezniki. Njihova avtentičnost nikoli ni bila prepoznana, prav tako niso bili priznani za to, kdo v resnici so. Pravi vidiki njihove identitete so ostali nevidni – niso bili razumljeni – zato se izkušnja biti neviden ali nerazumljen prenaša v odraslost. Kot odrasli zato ti posamezniki ostajajo visoko uspešni, pogosto zasvojeni z delom. S tem pa razvijejo občutek praznine, brezsmiselnosti, brezciljnosti in zmedenosti. Na emocionalni ravni v odraslosti še naprej delujejo kot otroci, ki so naučeni delovati kot odrasli, namesto da bi bili odrasli. Ostajajo navidezno funkcionalni, pri čemer pa se pod površjem počutijo izgubljene in zmedene.

In od kod prihaja občutek notranje praznine?

Otrok, od katerega se pričakuje, da bo izpolnil vlogo odraslega, ni viden takšen kot je. Viden je zgolj za svojo uspešnost in sposobnost ugoditi staršem ter zadosti njihovim potrebam. Brez izpolnjevanja potreb staršev otrok ostane neprepoznan, nepomemben, neviden. Ker se otrok, razen ko izpolni pričakovanja staršev, doživlja kot nepomemben ali neobstoječ, to ustvarja občutek notranje praznine. Podobno se zgodi v primeru, ko starš ni sposoben biti vodja otroku, kar v otroku povzroči globok občutek zmedenosti in pomanjkanja smeri v življenju. Dodatno se lahko otrok, ko ne izpolnjuje potreb staršev, počuti kot da je "preveč". Celoten proces vodi do pomanjkanja identitete in notranje praznine, skrite pod lupino visoko uspešnega in prekomerno samostojnega deloholika. Notranja praznina je, v takem primeru, pogosto skrita ne le pred drugimi, temveč tudi pred zavestjo parentificiranega posameznika.

Izgubljen in osamljen otrok pod krinko visoko uspešnega odraslega

Parentificirani otroci, ki postanejo visoko uspešni ali deloholični odrasli, globoko v sebi ostajajo emocionalno in psihološko otroci. V svoji infantilnosti se prilagajajo potrebam odraslosti, namesto da bi resnično psihološko dozoreli. V notranjem svetu ostajajo otroci, ki se z odraslostjo spopadajo na podlagi "navodil", ki so se jih naučili kot otroci in ne na podlagi lastnih želja in lastne identitete.

Vzemimo za primer osebo, ki je bila kot otrok vzgajana, da se obnaša na način, ki so ga njeni starši smatrali za primernega, da bi drugim prislikala sliko popolnosti svoje družine. Starši so stremeli k temu, da bi bil njihov otrok izjemno intelektualno uspešen, obiskoval najboljše šole, se ustrezno vedel in uspel tako na poklicnem kot tudi na družbenem področju. Medtem ko je zadovoljeval očetovo narcisistično potrebo po tem, da je med svojimi vrstniki in kasneje kot poklicna oseba uspešen, se je moral spoprijeti tudi z materino odvisnostjo od svojega lastnega otroka in njeno neizmerno sebičnostjo. Kot otrok je bil posameznik viden in priznan le takrat, ko je dosegel dobre rezultate, bil socialno spret ter pokazal spoštovanje in pozornost do drugih. Njegove pristne potrebe, želje, sanje in skrbi nikoli niso bile videne – videne so bile zgolj potrebe staršev. Za izražanje čustev je bil posmehovan in smatran za šibkega, sebičnega in razvajenega. To jo je pripeljalo do razvoja pomožne identitete visoko uspešne osebe, deloholika in ugajalca – identitete, ki je skrivala notranjo praznino, ekstremno osamljenost, občutek dolgčasa in brezciljnosti. Da bi občutke osamljenosti, dolgčasa in praznine ostali nezavedni, se je v svoji odraslosti začel zatekati k različnim oblikam bega od realnosti. To je zajemalo vstopanje v toksične odnose, zlorabo alkohola in hrane ter impulzivna potovanja. Njegova prepričanja, vedenje, videz in miselni procesi so vsi kazali na to, da je psihološko še vedno otrok, ki pa je ujet v telesu odrasle osebe. V njegovem primeru je bilo tako jasno zakaj se pogosto "odvisnost od dela pri otrocih smatra za naučen odvisniški odziv na disfunkcionalno družino izvora." (Robinson, 1999, str. 61)

Kot odrasli takšni posamezniki pogosto slepo zasledujejo svoje cilje, dosegajo najboljše rezultate in hkrati skrbijo za druge, ne da bi se vprašali, ali so njihova dejanja zdrava. Tisti okoli njih pogosto mislijo, da je njihov deloholizem vprašanje odločitve ali s prekomernim delom nadaljujejo ali prenehajo. Pri tem pa njihovi bližnji pogosto ne vedo, da deloholiki svojo obsedenost vidijo kot sredstvo preživetja in ne le kot običajno navado. Zato lahko, če se za trenutek ustavijo, občutijo brezsmiselnost, pomanjkanje namena, dolgočas, povprečnost, pomanjkanje motivacije, vznemirjenja, razdraženosti in splošno frustracijo. Njihova uspešnost izhaja iz izkušnje otroka, ki se je moral naučiti obnašati, razmišljati in čutiti kot odrasla oseba in ne biti odrasla oseba.

Sledenje fantaziji o neizmernem uspehu kot pobeg od odnosov, bolečine intimnosti ter notranje praznine

Medtem ko imajo nekateri lahko težave z vztrajnostjo ter zavezanostjo dolgoročnim ciljem ter občasno postanejo razočarani ali vsaj utrujeni od življenja, je visoko uspešen deloholik običajno neomajno osredotočen na svoje cilje. Pri tem pa žal njihova motivacija pogosto izvira iz določene oblike nezavedne fantazije. Takšna nezavedna fantazija običajno vključuje zadovoljevanje njihovih potreb po tem, da se počutijo opažene in priznane. Lahko pa je njihova fantazija povezana tudi s tem, da bodo, ko dosežejo svoj cilj, končno lahko poskrbeli zase ali zaživeli svoje živlenje.

Paradoks te fantazije je, da deloholik, ki je bil kot otrok parentificiran in viden zgolj, ko je dosegal cilje svojih staršev, k dosegu takšnih ciljev stremi tudi kot odrasla oseba. To pogosto uniči njihove odnose in jih pusti na poti osamljenosti. Njihova sedanjost ostaja podoživljanje njihovega otroštva. Še naprej iščejo priznanje za svoje dosežke – prav tisto priznanje, ki so ga kot otroci globoko v sebi sovražili, medtem ko so se počutili za starše nevidne. "Njihova pretirana funkcionalnost postane njihova droga, ki jim nudi dobre občutke o sebi, hkrati pa jim povzroča težave pri zaupanju, intimnosti in predaji nadzora." (Robinson, 1999, str. 59)

Čeprav lahko življenje deloholizma in visoke funkcionalnosti in dosežkov lahko vodi do pomanjkanja avtentičnih in intimnih odnosov, tega ne moremo smatrati zgolj kot negativno posledico patološke navezanosti posameznika na dosežke, delo in uspeh. V resnici obsesija s uspehom, delom in perfekcionizmom pogosto služi temu, da se oseba izogne intimnosti in psihološkemu stiku z drugimi. To je vidno tudi, če upoštevamo osnovno otroško travmo parentificiranih posameznikov. Njihova potreba po pristnem stiku, ljubezni in intimnosti s starši je bila kot otroku kršena, zato še vedno doživlja  potrebo po tovrstnem stiku kot bolečo, pri tem pa kakršenkoli znak ljubezni in empatije s strani drugih občuti kot bolečino.

Preko občutka ljubezni od drugih ali ljubezni do drugih lahko takšna oseba pride v stik s prej nezavedno bolečino, ki jo je kot otrok čutila, ko njena ljubezen s strani staršev ni bila vrnjena ali videna. Zato lahko občutek ljubezni – tako občutek ljubezni do drugih, kot tudi občutek ljubezni s strani drugih – povzroči neizmerno bolečino. Ljubiti druge namreč osebo spominja na bolečino, ki jo je čutila, ko bila njena ljubezen v otroštvu zavrnjena. Biti ljubljen s strani drugih in sprejemati ljubezen razkriva ranljivost in vzbuja strahove pred zapuščenostjo.

Kariera kot način ohranitve identitete in ter pobeg pred občutkom obveznosti skrbeti za druge

Čeprav se parentificirani posamezniki, ki postanejo deloholiki in visoko uspešni, pogosto zdijo močni, iznajdljivi in pretirano neodvisni, so v resnici globoko v sebi psihološko odvisni od drugih in pogosto vstopajo v soodvisne odnose – bodisi s svojimi romantičnimi partnerji, družinami ali prijatelji.

Njihova medosebna odvisnost se odraža v njihovi potrebi po skrbi za druge, iskanju odobritve in zadovoljevanju potreb drugih. To jih pogosto pripelje do odnosov, kjer se počutijo kot talci in ujetniki drugih. Ker se jim zdi, da morajo skrbeti za druge, kar jim preprečuje zadovoljevanje lastnih potreb, se jim zdi da izgubljajo svobodo. To lahko privede do zamere do drugih, česar pa se pogosto ne zavedajo, saj je le-ta zakopana pod plastmi krivde. Njihova domneva je namreč, da so sebični, če se osredotočijo nase.

Izkušnja potrebe po skrbi za druge lahko povzroči, da se počutijo zadušene s strani drugih ter da se v odnosih izgubljajo. Ti občutki so lahko tako močni, da se zdijo kot izguba lastne identitete. Deloholiki in visoko funkcionalni posamezniki pogosto poskušajo pobegniti pred takšnimi občutki tako, da se osredotočijo na samostojen uspeh, delo in kariero. Tako preprečujejo izgubo samega sebe v odnosih ter občutek odvisnosti v odnosih in zanašanja na druge.

Zaključek

Ker so uspeh, deloholizem, tekmovalnost in visoki dosežki družbeno občudovane lastnosti, travma parentifikacije, ki tem dosežkom pogosto botruje, ostaja neopažena in neobravnavana. Parentificirani posamezniki tako ostajajo izolirani in osamljeni v praznini svojih notranjih in zunanjih svetov ter za svoje težave redko iščejo pomoč. Misel, da bi z iskanjem uspeha in odobravanja drugih prenehali, se jim lahko zdi kot grožnja uničenja sebe in svojih odnosov.

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvornik članka v angleškem jeziku: Parentification: The Trauma of High Performers, Perfectionists, and Workaholics

Viri:

Lackie, B. (1999). Trauma, Invisibility, and Loss: Multiple Metaphores of Parentification. In Chase, N. D. (Ed.). (1999). Burdened children: Theory, research, and treatment of parentification. (pp. 141-153) Sage Publications, Inc.

Robinson, B. E. (1999). Workaholic Children: One Method of Fulfilling the Parentification Role. In Chase, N. D. (Ed.). (1999). Burdened children: Theory, research, and treatment of parentification. (pp. 56-74) Sage Publications, Inc.