Parentifikacija in travma parentificiranega otroka

Osebe, ki se zdijo pretirano samostojne, vzdržljive, samozadostne, zanesljive, prezaposlene z delom ali posvečanjem skrbi za druge, in pa tiste, ki so pretirano odvisne od drugih, so bile v svojem otroštvu lahko žrtve parentifikacije.

Parentifikacija pomeni, da se vlogi starša in otroka obrneta. Otrok postane skrbnik svojih staršev ter prevzame naloge, ki presegajo njegove razvojne zmožnosti – torej, zmožnosti glede na starost in zrelost otroka. Takšen obrat vlog je predvsem psihološki in ne nujno vedenjski. Prav tako je pogosto nezaveden in s tem skrit.

Parentificiran otrok lahko prevzame starševsko vlogo v odnosu s svojimi starši ali pa celo do celotne družine. Nase prevzame breme zadovoljevanja starševih potreb ali potreb celotne družine. To pa je vedno na škodo otrokovih lastnih razvojnih potreb, njegove čustvene avtonomije in dostojanstva.

Ker so otrokove potrebe zanemarjene, ostanejo kronično neizpolnjene, kar otroka pusti psihološko in čustveno izčrpanega ter brez ustrezne podpore za nadaljnji psihološki razvoj. Takšen otrok tudi zavestno ali povsem nezavedno zanika svoje lastne potrebe in čustva. S tem se od njih povsem odtuji ter jih s časom povsem preneha čutiti.

Parentifikacija predstavlja starševo neupoštevanje psihološke meje med staršem in otrokom. Otrok postane del podaljšane identitete starša. S tem starš krši otrokovo psihološko avtonomijo in integriteto. Starš, ki parentificira svojega otroka, večinoma nezavedno poskuša pridobiti tolažbo, skrb ali pa preprosto zadovoljiti lastne čustvene potrebe prek svojega otroka.

Ker so posamezniki, ki so bili v otroštvu parentificirani, navadno vzdržljivi, samostojni in ambiciozni, so pogosto preokupirani z delom in perfekcionizmom. In ker so te lastnosti družbeno občudovane, ima okolica takšne posameznike le redko za žrtve. Prav tako se kot žrtve ne prepoznajo sami. Nasprotno, kakršno koli doživljanje trpljenja in bolečine običajno smatrajo kot identifikacija z vlogo žrtve, kar pri njih pogosto vzbuja občutke samoprezira in šibkosti. Zaradi splošne socialne in kulturološke nagnjenosti in poudarka vrednot samostojnosti, delavnosti, ambicioznosti in dobrodelnosti, žrtve parentifikacije pogosto ostanejo osamljene v svojem trpljenju.

Koncept parentifikacije in fenomen parentificiranega otroka nista nova. Korenine imata že v terminu starševskega otroka (Minuchin, 1967) – ta se nanaša predvsem na funkcionalno parentifikacijo (Chase, 1999). Boszormenyi-Nagy in Spark (1973) sta kasneje koncept parentifikacije dodatno razvila v takšnega, kot ga poznamo danes (Earley & Cushway, 2002), s tem pa je bila zastavljena tudi nedeljivost funkcionalne in čustvene parentifikacije (Chase, 1999).

Parentifikacija in otroška travma

Medtem ko lahko parentifikacija privede do pretirane samozadostnosti in samostojnosti otroka, pa lahko to otroku povzroči uničujoče čustvene rane. Posledice parentifikacije so daljnosežne in zaznamujejo tako osebno družinsko dinamiko kot tudi njen občutek identitete ter negativno vplivajo na medosebne odnose v odraslosti. Posameznik, ki je bil žrtev parentifikacije, bo običajno nezdravo navezan na svoje starše ali svojo celotno primarno družino. Pri tem takšna vez ni nujno vez ljubezni, temveč je lahko tudi vez zamer in jeze.

Izgubljeno otroštvo parentificiranega otroka

Parentifikacija predstavlja obliko otroške oziroma zgodnje travme. Posamezniki, ki so bili v svojem otroštvu njene žrtve parentifikacije, v psihoterapiji pogosto odkrijejo, da globoko v sebi čutijo, da jim je bilo otroštvo ukradeno ter da tega nikoli ne bodo mogli spremeniti. Takšen uvid lahko prebudi občutke, ki so bili dolgo pozabljeni in potlačeni globoko v nezavedno.

Parentificiran posameznik sicer lahko občuti globoko žalost, obžalovanje, občutek krivičnosti, zamero, osamljenost, strah in jezo zaradi tega, ker je bil v otroštvu uporabljen kot objekt zadovoljevanja potreb drugih. Vseeno pa dejansko razsežnost teh občutkov začuti šele, ko jih ozavesti v procesu psihoterapije.

Doživetje popolnega otroštva

Razsežnost otroške travme, ki jo lahko povzroči parentifikacija, je odvisna od tega, kako je posameznik subjektivno doživljal svoje otroštvo. Pogosto lahko opazimo, da posamezniki, ki so bili žrtve parentifikacije, to redko vidijo kot travmatično izkušnjo. Navadno travmo vidijo šele, ko se poglobijo v izkušnje in občutke iz otroštva – ti so lahko bili dolgo odmaknjeni v nezavedno – ter tako začnejo dojemati polno razsežnost dejanske travme.

Ni nenavadno, da so parentificirani posamezniki svoje starše v otroštvu doživljali kot ljubeče (pogosto pretirano ljubeče), saj so jim kot otrokom domnevno nudili vse, kar so potrebovali. Šele kasneje spoznajo, pogosto s pomočjo psihoterapije, da so njihovi starši dejansko dušili njihovo avtonomnost in individualnost ter jih obremenjevali z željo po zadovoljitvi njihovih lastnih potreb.

Parentificirani posamezniki se kot odrasli pogosto znajdejo v psihičnem primežu starša, ki se mu čustveno in pogosto praktično podredijo.

Ko žrtve parentifikacije v psihoterapiji začnejo z razreševanjem z njo povezane travme, mnogi pri tem doživljajo občutke krivde. Navadno se pojavi občutek, da napačno opisujejo svoje travmatične izkušnje iz otroštva. Pogosto trdijo, da so se njihovi starši trudili po najboljših močeh ter da so bili sami kot otroci žrtve travme.

Parentifikacija in težave z navezanostjo

Zaradi otroške travme, ki jo povzroča parentifikacija, je oblikovanje navezanosti med staršem in otrokom moteno, kar preprečuje oblikovanje varne oblike oziroma stila navezanosti.

Parentificirani posamezniki pogosto razvijejo vzorce navezanosti, ki se večinoma ujemajo z neorganiziranim (prestrašenim oziroma zavračajočim) stilom navezanosti (Chase, 1999). Pri tem velja opozoriti, da lahko parentificirani posamezniki razvijejo tudi druge nezdrave stile navezanosti, na primer, preokupiran in izogibajoč stil navezanosti.

Navezanost, ki so jo imeli parentificirani posamezniki s starši v otroštvu, ni temeljila na starševi percepciji otroka kot ločene osebe, ki ima lastne razvojne potrebe, torej potrebe, ki bi jih moral zadovoljiti starš. Otrok tako nima priložnosti za razvoj lastne identitete. Prav tako se ne izoblikujejo psihološke meje, kar negativno vpliva na sposobnost vzpostavljanja tesnih odnosov.

Namesto tega parentificirani otrok oblikuje stil navezanosti, ki temelji na izpolnjevanju potreb starša. Pri tem živi v strahu pred zavrnitvijo in zapuščenostjo, ki bi nastopila, če mu v svoji vlogi skrbnika staršev spodleti. To povzroči, da otrok popolnoma prezre svoje potrebe v prizadevanju za fizično in psihično preživetje.

Parentifikacija in partnerski odnosi v odraslosti

Parentifikacija ustvarja nezdravo navezanost, popkovino travme med otrokom in staršem, ki se prenaša v odraslost ter uničuje identiteto, samostojnost ter bližnje odnose parentificirane osebe.

Parentifikacija lahko povzroči, da njena žrtev kot odrasla oseba s svojimi lastnimi otroki izoblikuje problematične vzorce navezanosti, prav tako pa lahko povzroča težave v dinamiki partnerskih odnosov.

Oseba se tako lahko znajde v situaciji, ko ni sposobna vzdrževati tesnih odnosov in konča osamljena ter dejansko ali psihološko skrbnik svojih staršev. V ljubezenskih odnosih lahko prevzeti starševski otrok ponovno doživlja travme iz otroštva, saj zadovoljuje potrebe drugih, medtem ko so njegove lastne potrebe prezrte. Lahko se vključuje v romantične in druge tesne odnose, kjer skrbi za druge, vendar ne skrbi dovolj zase.

Vrste parentifikacije

Obstajata dve vrsti parentifikacije, in sicer instrumentalna oziroma funkcionalna parentifikacija ter čustvena parentifikacija. Ne glede na razlike med njima so posledice za otroka podobne, pri čemer obe obliki povzročata psihološke rane pri otroku, vplivata na otrokovo duševno zdravje v odraslosti ter omejujeta njegovo sposobnost vzpostavljanja tesnih in intimnih odnosov.

Čustvena parentifikacija

Čustvena parentifikacija je bolj prevladujoča in bolj subtilna oblika parentifikacije, pri čemer otrok postane čustvena opora za starša. Otrokova naloga tako postane, da procesira čustva svojega starša, mu nudi tolažbo in razumevanje ter s tem prevzema naloge odrasle osebe. Da lahko opravljajo svojo funkcijo psihološkega skrbnika, se morajo ti otroci odreči lastnim čustvom in potrebam.

Kot primer lahko vzamemo otroka, ki mora pomiriti enega od staršev po tem, ko sta se starša sprla ter starš morda celo sam poišče tolažbo pri otroku. Ali pa otrok, ki poskuša "prebuditi" ali "razveseliti" depresivnega starša, v strahu, da bi se ta lahko samopoškodoval.

Čustvena parentifikacija je vrsta parentifikacije, pri kateri lahko v toku psihoterapije opazimo najškodljivejše posledice na otrokovo samopodobo ter njegovo odvisnost in soodvisnost v odnosih kasneje v življenju. Prav tako takšna oblika parentifikacije najbolj vpliva na posameznikove težave pri čustveni separaciji in individuaciji od primarne družine, težave v romantičnih odnosih ter na splošno duševno zdravje.

Praktična ali instrumentalna parentifikacija

Praktična parentifikacija je vrsta parentifikacije, pri kateri otrok prevzame praktične naloge, ki jih običajno opravljajo odrasli. To lahko vključuje kuhanje, čiščenje, upravljanje s financami ali skrb za brate in sestre. Primer je lahko otrok, ki skrbi za gospodinjstvo, ker sta starša odsotna ali pa se spopadata z odvisnostjo, alkoholizmom ali duševnimi težavami.

Psihološke posledice instrumentalne parentifikacije niso nič manj resne kot posledice emocionalne parentifikacije. Prav tako velja poudariti, da se instrumentalna in čustvena parentifikacija pogosto pojavljata hkrati.

Čeprav ni posebne vrste starševstva, povezane s parentifikacijo, se zdi, da je ta najbolj povezana z avtoritativnim in nevpletenim slogom starševstva.

Vloge, ki jih lahko prevzame parentificiran otrok

Medtem ko obstajajo tri različne vloge, ki jih lahko prevzame parentificiran otrok, v praksi običajno opazimo mešanico teh (Chase, 1999).

Parentificiran otrok kot starš

V tej vlogi otrok prevzame vlogo starša enemu ali obema staršema, skrbi za njegove čustvene potrebe ter miri starševe čustvene stiske. Otrok v tej vlogi na primer miri starševe strahove pred zapuščenostjo ali skrbi za njegovo čustveno oporo.

Parentifikacija, pri kateri otrok prevzame vlogo starša, lahko zajema več različnih oblik. Poglejmo zgolj tiste najbolj očitne in pogoste.

Parentificiran otrok kot mediator starševih strahov pred občutki zapuščenosti

V tej vlogi otrok preprečuje, da bi se starš počutil osamljeno ali zapuščeno. Morda starš zaradi spleta okoliščin ali pa zaradi lastne (zavestne ali nezavedne) izbire nima romantičnega partnerja ali pa partnerja celo ima, vendar pa vseeno nezavedno skuša vzpostaviti soodvisen odnos s svojim otrokom. Ker je pri tem otrok zaradi svoje popolne odvisnosti od starša v njegovi nemilosti, lahko za starša nezavedno prevzame vlogo rešitelja pred občutki zapuščenosti.

Medtem ko starš dejansko lahko izgubi romantičnega partnerja, otrok nikoli ne bo zapustil svojega starša. To otroka naredi ranljivega in dovzetnega za zlorabo v obliki parentifikacije, hkrati pa je dejstvo, da otrok starša nikoli ne bo zapustil, tudi starševo nezavedno vodilo k temu, da v otroku išče emocionalno oporo.

Parentificiran otrok kot starš v družini

Pogosto vidimo, da otroci prevzemajo vlogo skrbnikov celotne družine. Otroci tako lahko prevzamejo vlogo nekoga, ki preprečuje razpad družine ali rešuje družino pred družinskimi konflikti. Ali pa vlogo rešitelja družine prevzamejo v odnosu do enega od družinskih članov, ki ga družina morda dojema kot destruktivnega.

Takšen otrok se lahko kasneje vse življenje bori s tem, da na eni strani zadovolji svoje lastne potrebe ter živi življenje, ki ga sam želi, na drugi strani pa nenehno poskuša preprečiti razpad svoje primarne družine.

Paradoksalno lahko ti posamezniki v odraslosti še vedno prevzemajo vlogo rešitelja družine, pri čemer pa pogosto ne vidijo, da je njihova družina že razpadla.

Parentificiran otrok kot grešni kozel

Otrok lahko prevzame vlogo starševega grešnega kozla. Pri tem, na primer, sprejema krivdo in odgovornost za starševe neuresničene sanje in neizpolnjene potrebe.

Parentificiran otrok se počuti krivega za svoj obstoj, pri tem pa lahko ima občutek, da si mora pravico do obstoja prislužiti s tem, da ugaja in skrbi za starša.

Parentificiran otrok kot brat ali sestra bolnega otroka

Parentifikacija se pogosto pojavi pri otrocih, ki imajo brate ali sestre s telesno ali duševno boleznijo ali drugimi posebnimi potrebami. Otrok s takim bratom ali sestro se lahko znajde v družinski dinamiki, kjer morajo starši posvečati posebno pozornost svojemu bolnemu otroku. Zdrav otrok se lahko počuti, da je v napoto, da je fizično ali psihološko prekomerno prisoten oziroma 'preveč' in da mora svojemu bratu ali sestri pustiti več prostora.

"Ekstremna ustrežljivost, prekomerna odgovornost in psevdo-zrelost, ki jo kažejo nekateri bratje ali sestre, lahko na drugi strani spremlja klinična slika depresije, sramu, pretirane krivde, nenehne skrbi, družbene izolacije, psihosomatskih in vedenjskih težav, ki zaznamujejo parentificiranega otroka." (Lamorey, 1999, str. 76)

Tak parentificiran otrok se lahko počuti krivega že zaradi svojega obstoja in osnovnih potreb po pozornosti staršev ter po tem, da starši sprejemajo njegovo ljubezen. Lahko občuti, da je imeti lastne avtentične potrebe nesprejemljivo, saj morda njegov brat ali sestra potrebujeta več pozornosti, lahko pa tudi svoje potrebe doživlja kot destruktivne do svojih bližnjih. Prične jih enačiti s sebičnostjo, kar vzbudi občutek krivde in sramu, zato svoje potrebe prične zavračati in zanikati. Parentificiran otrok tako skrbi za svoje bližnje z odrekanjem lastnemu življenju.

To pogosto povzroča občutke jeze, žalosti in osamljenosti, pri čemer so ti občutki potisnjeni v nezavedno, od koder vplivajo na njihovo življenje, dokler jih posameznik ne ozavesti in se z njimi sooči.

Parentificiran otrok kot varuh proti starševski depresiji

Otroci, katerih starši se borijo z depresijo, so pogosto dovzetni za parentifikacijo, saj zavestno ali nezavedno poskušajo rešiti oziroma ozdraviti svojega starša. Pri  depresivnem staršu namreč otrok pogosto čuti umik starša v svoj notranji svet, pri čemer otrok to doživlja kot zapustitev, kar v otroku lahko vzbudi občutek, da ni viden ali da ne obstaja.

V odraslosti se takšni otroci pogosto tudi sami spopadajo z depresijo. Prav tako pogosto razvijejo občutek notranje praznine, ki jo lahko občutijo tudi kot pomanjkanje smisla, brezciljnost, povprečnost, dolgčas, zmedo ali osamljenost.

Parentificiran otrok kot skrbnik ob starševi odvisnosti

Otroci iz družin, kjer je prisotna zloraba alkohola ali druge vrste odvisnosti, se pogosto težko spopadajo s posledicami parentifikacije. Takšni otroci vse življenje tako čustveno kot praktično skrbijo za svoje starše in prevzemajo vlogo skrbnika. Podobno velja za otroke staršev, ki se spopadajo z duševnimi težavami.

V primerih odvisnosti od alkohola in drugih substanc lahko zasledimo nekatere najbolj težke primere parentifikacij, ki se pogosto izražajo v medosebni odvisnosti parentificiranih oseb ter njihovih soodvisnih odnosih.

Kljub temu da nekateri posamezniki, ki so bili žrtve tovrstne parentifikacije, morda težko vzpostavljajo tesne odnose, pogosto postanejo izjemno odporni, samozadostni ter z veliko sposobnostjo in kapaciteto skrbeti za druge. Običajno so družbeno spretni, pridobivajo simpatijo drugih s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo ter imajo dobro razvite socialne veščine. Temna stran tega pa je, da sta njihova samozavest in občutek vrednosti odvisna od tega, kako jih vidijo drugi.

Ne glede na te socialne spretnosti, se njihovo funkcioniranje v intimnih odnosih poslabša, saj občutijo nelagodje in strah ob avtentični emocionalni bližini, kar izhaja iz strahu pred zapuščanjem in strahu pred pretirano odvisnostjo ter zanašanjem na druge.

Parentificiran otrok kot prijatelj starša

Ta oblika parentifikacije se pogosto prepleta z obliko parentifikacije, kjer otrok prevzame vlogo starša in se odraža v starševem dojemanju otroka kot prijatelja namesto kot otroka. Takšna parentifikacija je lahko zavestno spodbujena s strani starša, ki jo racionalizira kot primerno ali celo dobro obliko vzgoje. Lahko pa je tudi nezavedna, na primer, ko staršu v lastnem otroštvu ni uspel razviti medgeneracijskih meja in jih zato tudi ne more vzpostaviti pri svojih lastnih otrocih.

Patološka navezanost na starša, ki izhaja iz takšnega odnosa, lahko parentificiranega otroka ujame v primež soodvisnosti s svojim staršem. Taka navezanost se lahko obdrži tudi v odraslosti in destruktivno vpliva na otrokov občutek identitete, njegove romantične odnose ter na splošno sposobnost soočanja z odraslim življenjem.

Parentificiran partner kot starš

Vloga partnerja kot starša predstavlja dinamiko v odnosu med romantičnima partnerjema, kjer eden od partnerjev prevzame vlogo starša, medtem ko drugi zavzame vlogo otroka. Delitev vlog med partnerjema ni statična, kar pomeni, da vlogi, ki ju udejanjata partnerja, nista fiksni. Tako lahko v določeni situaciji eden od partnerjev prevzame vlogo starša, medtem ko jo v drugi situaciji drugi partner.

Na primer, eden od partnerjev se je lahko kot otrok boril s konstantno nerealizirano potrebo po tem, da bi bil viden in priznan s strani staršev, kar je privedlo do občutka nekompetentnosti in negotovosti vase. V partnerskem odnosu lahko v vlogi otroka išče takšno priznanje od svojega partnerja - recimo v obliki potrebe po tem, da je idealiziran  zaradi svojih poklicnih, socialnih ali drugih dosežkov.

Čeprav njihov partner v takšni situaciji prevzame vlogo starša, lahko ta v drugi situaciji zavzame vlogo otroka, kjer podobno kot njihov partner, opusti svoje odrasle sposobnosti. Tako se oseba lahko počuti nekompetentnega za odraslo življenje, pričakuje, da ga bo druga oseba vodila ali celo nadzorovala ter prenese določene vidike odraslega delovanja na drugo osebo, na primer sposobnost skrbeti za finance, otroke itd.

Ko se dinamika takšnega odnosa analizira v psihoterapiji, se pogosto izkaže, da se oba partnerja spopadata s svojimi osebnimi negotovostmi, strahovi pred zavrnitvijo in pričakovanji zapuščenosti. S prevzemom psiholoških vlog starša in otroka, partnerja uravnavata občutke strahu pred medsebojno zavrnitvijo in zapuščanjem. Takšna dinamika je značilna za soodvisne odnose in pogosto kaže na osnovne težave z medosebno odvisnostjo pri obeh partnerjih.

Vpliv parentifikacije na duševno zdravje

Izkušnje iz psihoterapevtske obravnave parentificiranih odraslih kažejo, da imajo osebe, ki so bile kot otroci parentificirani, večjo verjetnost razvoja medosebne odvisnosti, pri čemer je ta pogosto skrita pod prekomerno neodvisnostjo in samozadostnostjo. Prav tako se takšne osebe pogosto spopadajo z depresijo, tesnobo, motnjami hranjenja (Borchet et al., 2021; Hooper et al., 2021), odvisnostjo (Olson & Gariti, 1993) ter osebnostnimi motnjami, še posebej mejno osebnostno motnjo (Trupe et al., 2018). Pogosto jih osnovne težave z identiteto in okrnjeno samopodobo močno ovirajo pri vzpostavljanju tesnih in romantičnih medosebnih odnosov ter pri skrbi za lastne otroke.

Raziskave prav tako kažejo, da so otroci staršev, ki se spopadajo z duševno boleznijo, bolj nagnjeni k parentifikaciji, pri čemer se lahko tudi sami v odraslosti pogosto soočajo duševnimi težavami (Abraham & Stein, 2012).

Vse to potrjuje tudi to, kar opažamo v psihoterapiji. In sicer, da parentifikacija izhaja iz lastnih duševnih ali psiholoških težav staršev in je posledica nezdrave vzgoje. Poleg tega študije kažejo tudi, da je nagnjenost k parentificiranju pogosta pri starših, ki se spopadajo z mejno osebnostno motnjo (BPD) ter predstavlja enega od dejavnikov pri razvoju dezorganizirane navezanosti in osebnostnih motenj pri parentificiranem otroku (Macfie et al., 2017).

Psihoterapevtsko zdravljenje parentifikacije

Psihoterapevtska obravnava parentificirane osebe mora vključevati reševanje notranjih konfliktov, ki jih je parentifikacija povzročila na ravni osebnosti. Z drugimi besedami, zanikanje lastnih potreb in čustev ter odvisnost posameznikove samopodobe od zadovoljevanja potreb drugih temeljijo na posameznikovih internih konfliktih. To pomeni, da oseba ne bo mogla rešiti svojih problemov pri postavljanju meja na način, da bo le-te začela praktično ali vedenjsko postavlkjati, temveč z rešitvijo svojih notranjih konfliktov. Pomembno je razumeti, da nagnjenost k investiranju sebe v druge, izhaja iz težav s posameznikovo identiteto ter pomanjkanjem samospoštovanja in samozavesti.

Parentificiran otrok je investiran v druge z namenom, da doseže občutek primerne identitete - da se počuti dobro kot oseba ter da se čuti vrednega in želenega. Preprečevanje zadovoljevanja potreb drugih, na primer z vzpostavitvijo rigidnih medosebnih mej, ter brez obravnave težav osebe s samopodobo, na katerih takšno zadovoljevanje temelji, lahko že tako ranljivo osebo potisne v še večji obup, občutek samoprezira, zapuščenosti ter osamljenosti.

Psihoterapevtski proces mora torej vključevati delo z medosebno odvisnostjo na ravni osebnosti oziroma identitete. To ne vključuje dela s praktičnimi vidiki medosebne odvisnoti, temveč delo z ranami preteklih neizpolnjenih potreb ter občutki zamere, jeze, žalosti, obupa, brezupa, brezsmiselnosti in brezusmerjenosti, ki so s tem povezani.

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvornik članka v angleškem jeziku: Parentification and the Childhood Trauma of the Parentified Child

Viri:

Abraham, K. M., & Stein, C. H. (2012). Emerging Adults’ Perspectives on Their Relationships With Mothers With Mental Illness: Implications for Caregiving. American Journal of Orthopsychiatry, 82(4), 542–549. https://doi.org/10.1111/j.1939-0025.2012.01175.x

Boszormenyi-Nagy, I., & Spark, G. M. (1973). Invisible loyalties: Reciprocity in intergenerational family therapy. Harper & Row.

Borchet, J., Lewandowska-Walter, A., Połomski, P., Peplińska, A., & Hooper, L. M. (2021). The Relations Among Types of Parentification, School Achievement, and Quality of Life in Early Adolescence: An Exploratory Study. Frontiers in psychology, 12, 635171. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2021.635171

Chase, N. D. (1999). Parentification. In Chase, N. D. (Ed.). (1999). Burdened children: Theory, research, and treatment of parentification. (pp. 3-33) Sage Publications, Inc.

Earley, L., & Cushway, D. (2002). The Parentified Child. Clinical Child Psychology and Psychiatry, 7(2), 163–178. https://doi.org/10.1177/1359104502007002005

Hooper, L. M., Decoster, J., White, N., & Voltz, M. L. (2011). Characterizing the magnitude of the relation between self-reported childhood parentification and adult psychopathology: a meta-analysis. Journal of clinical psychology, 67(10), 1028–1043. https://doi.org/10.1002/jclp.20807

Lamorey, S. (1999). Parentification of siblings of children with disability or chronic disease. In Chase, N. D. (Ed.). (1999). Burdened children: Theory, research, and treatment of parentification. (pp. 75-91) Sage Publications, Inc.

Macfie, J., Kurdziel, G., Mahan, R. M., & Kors, S. (2017). A mother’s borderline personality disorder and her sensitivity, autonomy support, hostility, fearful/disoriented behavior, and role reversal with her young child. Journal of Personality Disorders, 31(6), 721–737. https://doi.org/10.1521/pedi_2017_31_275

Minuchin, S., Montalvo, B., Guerney, B.G., Rosman, B., & Schumer, F. (1967). Families of the slums. Basic Books.

Olson, M., & Gariti, P. (1993). Symbolic loss in horizontal relating: Defining the role of parentification in addictive/ destructive relationships. Contemporary Family Therapy, 15(3), 197–208. https://doi.org/10.1007/BF00894395

Trupe, R. D., Macfie, J., Skadberg, R. M., & Kurdziel, G. (2018). Patterns of emotional availability between mothers and young children: Associations with risk factors for borderline personality disorder. Infant and Child Development, 27(1). https://doi.org/10.1002/icd.2046