Občutek manjvrednosti in njegov vpliv na odnose

Občutki manjvrednosti, neadekvatnosti in nepomembnosti pogosto ležijo v ozadju psiholoških težav zaradi katerih se ljudje zatekajo k psihoterapiji, vključno težav kot so z depresija, anksioznost in problematičnimi medosebni, predvsem partnerski, odnosi. Medtem ko je občutek manjvrednosti v terapevtskem okolju pogosto očiten in tudi prepoznan fenomen, pa so njegovi globji temelji, njegov namen ter način psihoterapevtske obravnave pogosto podcenjena in zanemarjena. Občutek manjvrednsoti običajno izvira iz neprijetnih oziroma travmatičnih izkušenj v času otroštva, ko je otrok za preživetje in psihološko rast povsem odvisen od staršev. Občutek manjvrednosti, neadekvatnosti oziroma nepomembnosti se razvijejo zaradi starševe nezmožnosti zagotavljanja ustrezne podpore pri razvoju otroka, kar pomembno vpliva ne le na občutek lastne vrednosti kasnejše odrasle osebe, temveč tudi na njen pogled na druge, odnose, življenje nasploh ter na njeno doživljanje svoje preteklosti in prihodnosti.

Ne glede na to iz kakšnih razlogov se nekdo odloči za psihoterapijo, so težave s katerimi se pogosto sooča navadno povezane z zavestnim ali nezavednim doživljanjem sebe kot manjvrednega, neadekvatnega ali nepomembnega. Simptomi, kot so depresija, anksioznost, nizka samopodoba, vključevanje v nezadovoljujoče, toksične ali soodvisne odnose, narcistično napihnjen občutek lastne vrednosti in samopodobe ter strahovi pred zavrnitvijo ali zapustitvijo so pogosto povezani s tem globoko zakoreninjenim občutkom nezadostnosti, manjvrednosti in nepomembnosti.

Medtem ko se tisti, ki se borijo s občutkom manjrednosti, tega morda zavedajo – razen če so ti občutki skriti pod narcističnimi obrambnimi mehanizmi, kot so napihnjen občutek lastne vrednosti in grandioznost – je osnovna notranjepsihična in medosebna funkcija slabe samopodobe in občutka neadekvatnosti pogosto spregledana – tudi s strani psihoterapevtov, ki obravnavajo takšna stanja. Prav tako pa je pogosto zanemarjen vpliv, ki bi ga lahko imela razrešitev notranjih konfliktov, ki občutku neadekvatnosti botrujejo.

Izvor občutka manjvrednosti, neadekvatnosti in nepomembnosti

Da bi razumeli, kako se je moč spoprijeti z občutkom manjvrednosti in ter njegovim vplivom na identiteto posameznika, njegovo dojemanje drugih in doživljanje življenje na splošno, je potrebno podrobneje spoznati sam razvoj takšnih občutkov.

Občutek manjvrednosti se razvije v otroštvu, ko se posameznik sooča s travmo ali celo zlorabo v odnosu s svojimi starši. Otrok je od stašev inherentno odvisen, ne le da preživi, temveč tudi da čustveno dozori ter da je primerno usmerjan. Starši igrajo ključno vlogo pri spodbujanju otroka k separaciji, individuaciji in razvoju v psihološko neodvisno, zrelo in avtonomno osebo. Ko je starš tako oseba, ki predstavlja nevarnost in travmo, kot tudi oseba od katere je otrok fundamentalno odvisen, bo otrok razvil občutek manjvrednosti in neadekvatnosti kot način, da sebe smatra za slabega, z namenom, da starša vidi kot dobrega.

Ko je otrok žrtev travme v odnosu s svojimi starši, travmatične izkušnje običajno internalizira kot odraz svoje lastne neustreznosti, manjverdnosti in nepomembnosti, zgolj zato, da svojih staršev ne vidi kot slabe. Fairbairn (1943) je pravil, da ko je otrok soočen s starši, ki povzročajo travmo ali otroka zanemarjajo, staršev ne more zavrniti saj je od njih fundamentalno odvisen.

Travma lahko očitna, na primer zloraba ali nasilje, ali pa se dogaja v obliki kontinuirane mikro-travme ali čustvene zanemarjenosti. Ne glede na to kakšna je travma, se le-ta običajno nezavedno internalizira kot del čustvene in ne vedno tudi kognitivne zavesti. To pomeni, da se otrok lahko ne zaveda občutka manjvrednosti, ki ga travma povzroča. Zato tudi kasneje v življenju ni nujno, da oseba ve od kod občutek manjvrednosti prihaja. V resnici zgolj v manšem deležu primerov otrok sprejme zavesten in kognitiven zaključek o sebi in drugih – nekaj kar je Berne (1966) imenoval "odločitev". Na primer, otrok katerega oče, ki se bori z odvisnostjo od alkohola ter zato pozabi priti po otroka v šolo, lahko sklene, da je on sam kot otrok nepomemben ali manjvreden, pri tem pa otrok lahko rodi splošno prepričanje, da so moški na splošno sebični, zanemarjajoči in neljubeči.

Namen občutka manjvrednosti, neadekvatnosti in nepomembnosti

Otrok zaradi potrebe po fizičnem in psihološkem preživetju ne bi preživel, če bi starše, ki predstavljajo grožnjo njegovi fizični in psihološki varnosti, videl kot takšne kot so – torej, kot slabe. Zato v izogib temu, da bi starše videl kot slabe, travmo, ki se mu dogaja vidi kot odraz njega samega – torej, odraz njegove lastne neustreznosti, nepomembnosti in manjvrednosti. Če bi starše smatral za takšne kot so, bi to otroku povzročilo neznosen strah, jezo, zamero, občutek zapuščenost in celo popolno interno razdrobljenost in praznino – nekaj s čimer se otrok ne more spoprijeti. Z zaščito percepcije starša, otrok dejansko ščiti samega sebe pred tovrstnimi negativnimi občutki. Pri tem otrok, da bi zaščitil podobo starša kot dobrega, prevzame občutek, da je fundamentalno slab, manjvreden, nepomemben, neadekvaten ali brezmočen.

Kako občutek manjvrednosti, neadekvatnosti in nepomembnosti vpliva na odrasle odnose

Percepcija samega sebe, ki jo razvijemo v otroštvu, določa kako doživljamo sebe v odrasli dobi. To pa ne velja zgolj za naše doživljanje nas samih, temveč tudi za to, kako dojemamo druge in svoje življenje na sploh. Oseba, ki je kot otrok morda samo sebe videla kot neustrezno, "slabo", neadekvatno, manjvredno – kot nekoga povprečnega, neopaženega in nepomembnega – lahko pri tem razvije percepcijo drugih kot zavračajočih, zanemarjajočih, sebičnih in manipulativnih. Logika in zaključek, ki ga otrok lahko sprejme je: “Če sem nepomemben in manjvreden, zakaj bi me drugi sprejemali in ljubili. Kot tak bom vedno zavrnjen, izkoriščen, zapuščen...”.

Na primer, oseba, ki je bila v otroštvu žrtev parentifikacije ter je kot otrok morala skrbeti za čustvene potrebe svoje matere, lahko v odrasli dobi razvije percepcijo o sebi kot ne dovolj dobri, manjvredni. Lahko ima občutek, da morajo skrbeti za druge, pri čemer mora zanemariti svoje lastne potrebe. Takšna oseba se lahko nato v odraslih odnosih ali v okviru svoje sekundarne družine počuti ujeto in nesvobodno, pri čemer lahko druge doživlja kot sebične. Ker se počuti preobremenjeno in izkoriščeno lahko odnos zapusti, zgolj da se znajde z občutkom osamljenosti in zapuščenosti. Podobno lahko oseba večkrat vstopa v odnose, kjer se počuti travmatizirana, zlorabljena, izkoriščena ali zavrnjena.

Kako občutek manjvrdnosti vpliva na percepcijo odnosov v odraslosti, življenja in sveta

Posameznikova izkrivljena percepcija realnosti glede tega kako doživlja sebe in druge je lahko v psihoterapevtskim procesom, ki je osredotočen na nezavedne konflikte, ozaveščena. Pogosto ljudje, ki se počutijo kot "slabi", neprimerni ali manjvredni, opisujejo svoje otroštvo kot dobro ali celo idealno, četudi imajo pogosto kompleksne odnose s svojimi starši celo v odrasli dobi. Percepcija idealnega otroštva in ljubečih staršev pogosto kaže na internalizacijo občutka manjvrednosti ali neadekvatnosti.

Podoben proces lahko vidimo tudi v odrasli dobi, ko se posameznik lahko vključuje v toksične odnose, pri tem pa pogosto racionalizira zakaj to počne. Navadno šele v psihoterapevtskem procesu, skozi ozaveščenje nezavednega, posameznik vidi tisto česar prej ni opazil.

Občutek manjvrednosti, neadekvatnosti in nepomembnosti povzroči, da oseba druge vidi v idealizirani luči. Posameznik, ki se na primer kontinuirano vključuje v odnose, kjer je zavrnjen, se tako lahko vidi kot vzrok zavrnitve, s tem pa "ščiti" druge pred kakršno koli odgovornostjo v odnosu. Tako lahko občutek manjvrednosti pomaga tistim, ki so vključeni v odnose z narcističnimi partnerji, da preoblikujejo percepcijo realnosti in ohranjajo nezavedno fantazijo, da se bo njihov partner spremenil, če bodo le dali vse od sebe. Prav tako pomaga tistim, ki se bojijo v partnerskih odnosih biti ranjeni, da lahko sebe vidijo kot nekoga, ki bo zaradi lastne manjvrednosti vedno zavrnjen. To jim pomaga ohraniti percepcijo, da nikoli ne bodo našli pravega partnerja.

Šele skozi analizo v psihoterapevtskem procesu lahko posameznik resnično dojame kako njegova percepcija sebe kot manjvrednega in neadekvatnega pripomore k temu kako doživlja sebe, druge in kako doijema svoje partnerske in druge odnose.

Psihoterapevtska sprememba: Kako sprememba dojemanja samega sebe vpliva na to, kako vidimo druge, svoje življenje, svojo preteklost in svojo prihodnost

Ko klient v psihoterapiji poroča o težavah s samopodobo in občutki manjvrednosti, se tako njemu, včasih pa celo psihoterapevtu, zdi intuitivno, da rešitev problema leži zgolj v razrešitvi tega izoliranega občutka. Mnogi psihoterapevti, zlasti tisti, ki delajo podporno, kognitivno-vedenjsko ali pa se na splošno manj osredotočajo na globoke nezavedne notranjepsihične in medosebne procese, lahko pristopijo k razreševanju klientovih težav podporno. To bi lahko, na primer, vključevalo dajanje "dovoljenja" osebi, da se počuti vredno, kar v osnovi le potrjuje ali pa celo poglablja njen občutek manjvrednosti.

Pomembno je razumeti, da ko začnemo raziskovati prepričanja in doživljanja osebe o sebi, to vpliva tudi na njihovo dojemanje odnosov, ki jih imajo. Prav tako pa vpliava tudi na dojemanje lastne preteklosti in prihodnosti.

Ko se psihoterapevtski proces osredotoča na reševanje občutka manjvredniosti v njegovem jedru, to pogosto pripelje osebo do tega, da svoje odnose vidi v povsem drugačni luči. Percepcija ljudi, ki jih je oseba prej dojemala kot ljubeče in skrbne, se lahko nenadno sprmeni. Najtežji del psihoterapevtskega procesa pa ponavadi nastane, ko pride do spremembe v dojemanju staršev ter zato zahteva posebno pozornost psihoterapevta pri obravnavi.

Čeprav so vsi ti občutki težki in celo strašljivi, pa lahko nakazujejo na optimalno delujoč psihoterapevtski proces. Tako so nepogrešljiv del uspešne psihoterapevtske obravnave, pri čemer pa je pomembno, da jih psihoterapevt prepozna in jim primerno pristopi.

Zaključek

Občutki fundamentalne manjvrednosti, neadekvatnosti, nizke samopodobe in nepomembnosti so pogosto občutki, ki neposredno ali posredno pripeljejo posameznika do psihoterapije. Ti občutki vplivajo na posameznikov pogled nase, njegovo doživljanje drugih, svojih odnosov ter na njegovo dojemanje preteklosti in prihodnosti. Takšni občutki segajo daleč v otroštvo in so zato vtkani v čustveno izkušnjo osebe in ne nujno v njeno zavestno kognitivno dojemanje sebe in drugih.

Premagovanje teh negativnih občutkov v svojem jedru povzroči, da posameznik vidi svoje odnose v novi luči ter se z njimi sooči, ob tem pa žaluje za časom izgubljenim v brezsmislenih ali celo toksičnih odnosih ter zasledovanju brezsmiselnih ciljev.

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvornik članka v angleškem jeziku: The Sense of Unworthiness and How It Impacts Relationships

Viri:

Berne, E. (1966). Principles of group treatment. Grove Press.

Fairbairn, W. R. D. (1943). The repression and the return of bad objects (with special reference to the 'war neuroses'). British Journal of Medical Psychology, 19(3-4), 327-341. https://doi.org/https://doi.org/10.1111/j.2044-8341.1943.tb00328.x