Nezavedne fantazije in njihov vpliv na partnerske odnose

Nezavedne fantazije usmerjajo, barvajo in oblikujejo naše odnose, pri čemer se to najbolj odraža v partnerskih odnosih. Ker pa so takšne fantazije nezavedne, nam njihov vpliv ni znan. Ne vemo niti, da obstajajo. Ko skozi psihoterapijo dobimo uvid v to kako našim notranjim in zunanjim svetovom vladajo nezavedne fantazije, smo prešli točko zavedanja, kjer ni možnosti vrnitve.

Težave v odnosih so eden najpogostejših razlogov, da posameznik ali pa par poiščeta pomoč v psihoterapiji. Nekdo se lahko odloči za psihoterapijo, ker je morda v odnosih nenehno zlorabljen, ignoriran, zavrnjen. Ali pa se nenehno znajde v toksičnih, soodvisnih ali drugače neizpolnjujočih odnosih. Za sabo ima lahko več neuspešnih poskusov iskanja romantičnega partnerja, pri tem pa se lahko vzorec odnosa v kakršnega se zapleta konstantno ponavlja.

In kaj imajo nezavedne fantazije z odnosi v odraslosti ter kako na takšne odnose vplivajo?

Kaj je nezavedna fantazija?

Koncept nezavedne fantazije je že dolgo eden od osnovnih psihoanalitskih konceptov. Prvi poskusi njene opredelitve segajo v Isaacsovo delo iz leta 1948 o naravi in funkciji fantazije, vendar pa je bil koncept prisoten že dolgo pred tem. Medtem ko različni avtorji nezavedno fantazijo opisujejo različno in celo pripisujejo različne pomene različnim črkovanjem besede (ang. "phantasy" oziroma "fantasy") se bom tukaj izognil semantiki.

Preden pa se posvetimo vplivu nezavedne fantazije na partnerske odnose, je pomembno, da se oddaljimo od intuitivne in implicitne dikotomije v stilu: fantazija napram realnosti (Bell, 2017). Nezavedna fantazija in realnost se pogosto do neke mere prekrivata in med njima pogosto ni distinktne ločnice. Raven njunega prekrivanja pa je običajno odvisna od ravni travme iz otroštva. Tisti s hujšimi izkušnjami iz otroštva bodo običajno razvili bolj izrazite fantazije, ki jih bo lažje prepoznati v psihoterapiji, četudi jih oseba zamenja za resničnost. Ne glede na to pa so lahko nezavedne fantazije nekaterih lahko manj očitne, pri čemer lahko tudi strokovno oko potrebuje več časa, da jih odkrije.

Za namen tega članka lahko nezavedno fantazijo razumemo tudi kot fantazijo, ki se razvije v otroštvu kot odgovor na neizpolnjeno razvojno potrebo otroka ali otrokovo zgodnjo negativno izkušnjo. Ko potreba ni zadovoljena – na primer potreba po tem, da je otrok viden in da je njegova ljubezen s strani starša sprejeta – je ta potreba potisnjena iz zavednega, oseba pa jo še naprej poskuša zadovoljiti v odraslem življenju, pri čemer pa se tega ne zaveda.

V nadaljevanju se bom osredotočil na fantazije, ki se razvijajo v povezavi z romantičnimi odnosi in partnerji, s katerimi v take odnose vstopamo. Takšne fantazije lahko ne le prispevajo temveč povzročijo, da oseba ostane v nezadovoljnem, toksičnem, zlorabljajočem ali neizpolnjujočem razmerju.

Nezavedne fantazije v romantičnih odnosih

Izkušnje odnosov, ki jih pridobimo kot otroci, predvsem tiste z našimi starši, definirajo izkušnje odnosov, ki jih imamo v odraslosti. Torej, način na kakršnega smo se kot otroci doživljali v odnosu do naših staršev ter kako smo v teh odnosih doživljali naše starše, bo vplivalo na to, kako doživljamo sebe in druge v odraslih bližnjih odnosih. To pa je tudi jedro teorije navezanosti, ki povezuje zgodnje vzorce navezanosti s tem, kako so se lahko razvili stili navezanosti pri odraslih.

"Slaba" izkušnja odnosov

Paradoks vloge nezavedne fantazije pri oblikovanju naših odnosov v odraslosti pride do izraza šele, ko nanjo pogledamo z vidika njene notranjepsihične vloge ter kako se naš notranji svet odraža v zunanjem. Takrat nezavedna fantazija s tem postane tako zaščitnik naše notranjepsihične kohezije kot tudi destruktivna sila v naših življenjih.

Na primer, otrok, ki je bil podvržen avtoritarnemu starševstvu, nadzorovan in nenehno usmerjan, kritiziran, tarča posmeha ali osramovanja, se lahko v odraslosti počuti izgubljen brez romantičnega partnerja ali drugega tesnega odnosa, kjer bi lahko izpolnil pričakovanja drugih ali skrbel za druge. Lahko pa se tudi, nasprotno, razvije v pretirano neodvisnega posameznika, ki se včasih izogiba romantičnim odnosom z nezavednim motivom, da ne bi ponovno doživel svoje travme iz zgodnjega otroštva in bi lahko pobegnil od svoje temeljne odvisnosti od drugih.

Ali pa otrok, ki je morda imel občutek, da ni viden ali prepoznan, čigar starši so bili preokupirani s seboj, svojim delom ali preprosto z vsakodnevnimi težavami življenja. Takšna oseba lahko v odraslosti nezavedno išče odnose v katerih bo lahko podoživela občutke nevidnosti in manjvrednosti.

Negativne izkušnje iz našega otroštva tako v naših odraslih odnosih določajo, kako se vključujemo ali izogibamo vključevanju v romantične odnose z namenom realizacije naših nezavednih fantazij.

Nezavedna fantazija idealnega odnosa

Ko otrok internalizira negativno oziroma "slabo" percepcijo sebe in drugih v odnosih, se za uravnoteženje razvije tudi idealizirana različica odnosa. To nato oblikuje nezavedno fantazijo, ki vpliva na odnose v odraslosti.

Nezavedna fantazija oziroma nezavedni ideal je antiteza negativnim ali neprijetnim izkušnjam v otroštvu in se razvije kot njihova protiutež. Ko otrok doživlja nezadovoljujočo oziroma travmatično izkušnjo v odnosu med seboj in staršem, ohrani upanje, da bodo njegove potrebe zadovoljene na način, da razvije fantazijo. Fantazija predstavlja otrokovo percepcijo tega kako bi lahko bile njegove potrebe lahko zadovoljene – torej kakšna bi bila idealna interakcija med staršem in otrokom z vidika otroka. Na primer, otrok, ki se doživi starševo odsotnost zaradi zlorabe alkohola kot zavrnitev ter s tem kot travmatično, lahko razvije fantazijo tega kako bo starša rešil alkohola, da bo le-ta lahko otroka "videl".

Berne (1966) je nezavedno fantazijo poimenoval 'fantazija Božička'. Pri tem pravi, da v primeru takšne fantazije posameznik svoje vedenje in načrte temelji na predpostavki, da bo, če se bo obnašal na točno določen način, na koncu dosegel najvišjo stopnjo sreče. In kaj je imel s tem v mislih? Preprosto, da posameznik lahko vse življenje predvideva kaj ga bo osrečilo, k temu stremi, na koncu pa ugotovi, da sreča v njegovih ciljih ne obstaja. Da obstaja prav tista praznina, ki ji je poskušal z zasledovanjem fantazije ubežati.

In to ilustrativno ponazarja bistvo nezavedne fantazije v partnerskih odnosih. Oseba se v njih angažira nezavedno prepri;ana v to, da ji bo določeno vedenje prineslo "popolnega" partnerja ali pa bo partnerja spremenilo v "popolnega", kar ji bo nato prineslo željeno "srečo". Pri tem se posameznik ne zaveda tega kar v partnerju zares išče.

Vzemimo za primer otroka, ki je odraščal s soodvisno mamo, pri čemer je bilo otroka neprestano strah tega, da bi mamo prizadel. Mama s tem vzgaja otroka, da postane nekdo, ki jo čustveno podpira namesto, da bi sama podpirala svojega otroka. Očetovo vedenje, po drugi strani, lahko spodbuja otroka k temu, da skrbi za mamino soodvisnost, kar dodatno prispeva k težavi. Oseba, ki odrašča v takšnem okolju se lahko nauči zadovoljevati potrebe drugih – prav to pa ji pomaga izogniti se občutku izgubljenosti. Takšen posameznik se lahko nato pogosto znajde v partnerskih odnosih z zahtevnimi in kritičnimi partnerji, katerih potrebe nato zadovoljuje ter podlega njegovi kontroli. Pri tem pa je nezavedna fantazija, ki mu pomaga vztrajati v tak[nem neizpopolnjujočem odnosu, pogosto ta, da se bo njihov partner spremenil ali jih "videl", ko bodo njegove potrebe zadovoljene. Posameznik živi z utvaro, da bo, ko bo partnerju dal tisto kar želi, končno sam svoboden in srečen.

Na primer otrok, ki odrašča z infantilno, sebično in čustveno oddaljeno materjo, ki pogosto trpi zaradi epizod nizkega razpoloženja in depresije. Otrok prevzame vlogo skrbnika za materino razpoloženje, pri čemer nenehno poskuša lajšati njeno stisko. Ko mati postane suicidalna, se otrok še bolj zaveže k njenemu reševanju. Pri tem pa se otrok ne zaveda dejstva, da je čustveno zanemarjen in "neviden" zaradi narcizma svojih staršev. Kot odrasla oseba se lahko prične vključevati v odnose z romantičnimi partnerji, ki so pogosto infantilni, narcistični, odvisni od drugih, partnerji, ki se niso uspeli ločiti od svoje izvorne družine in so zato še vedno preobremenjeni s svojimi starši – torej partnerji, ki so emocionalno ter pogosto praktično nesposobni odraslega življenja. Takšna oseba se zato pogosto počuti "nevidno", "zanemarjeno" ali kot opazovalec v svojem lastnem partnerskem odnosu. Fantazija, ki ji pomaga spopadati se z nezadovoljstvom v odnosu pa je lahko, da ko bo "poskrbela" za svojega partnerja in njegove "težave", jo bo partner končno "videl", ji posvetil pozornost in spet bo vse v redu. Vendar pa se fantazija nikoli ne uresniči.

Zaključek

Namen nezavedne fantazije je, da posameznik ohrani upanje v življenju, da ne pade v obup in brezup, ki bi ju povzročilo soočenje z resničnostjo njegovega življenja in nezadovoljstvom z njegovimi bližnjimi odnosi. Prav zaradi narave fantazije, da ščiti pred brezupom, lahko ob tem, ko se je posameznik začne zavedati, lahko že samo  zavedanje, da živi v iluziji povzroči brezup, vzbudi občutek praznine, povprečnosti, dolgčasa, brezsmiselnosti in brezciljnosti. Priznanje posameznika, da živi s fantazijo bi pomenilo, da je edino kar mu preostane, sprijazniti se s pomanjkljivostmi njegovega partnerskega odnosa ali pa tak odnos zapustiti. Upanje, da se bo partner spremenil s fantazijo namreč umre.

Obstaja pa dodaten paradoks. Ker več ne bi bilo mogoče stremeti k fantaziji, ko je fantazija dosežena, posameznik pogosto samouničevalno sabotira svoje cilje, da ne bi izgubil upanja na boljšo prihodnost. Na primer, mlad podjetnik, ki doseže svoje sanje, lahko potone v brezno depresije, praznine in občutka dolgčasa, saj z uresničenjem sanj izgubi svojo nezavedno fantazijo po večnem uspehu. V psihoterapiji zato globlji vpogled v nezavedno fantazijo običajno razkrije, da bi bila uresničitev fantazije za posameznika prav tako neprijetna kot njeno uničenje. Uresničitev fantazije na nek način tudi prinese njeno uničenje.

Nezavedna fantazija deluje kot paradoksalna blazina, ki ščiti pred brezupom, ki ga prinaša resničnost posameznikovih partnerskih odnosov. Pomaga mu pobegniti pred občutki praznine, brezciljnosti, dolgčasa ali izgubljenosti ter ga hkrati ohranja v življenju, ki mu sam želi ubežati.

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvornik članka v angleškem jeziku: How Unconscious Fantasies Influence Romantic Relationships

Viri:

Bell D. (2017). Unconscious phantasy: Some historical and conceptual dimensions. The International journal of psycho-analysis, 98(3), 785–798. https://doi.org/10.1111/1745-8315.12586

Berne, E. (1966). Principles of group treatment. Grove Press.

Isaacs, S. (1948). The nature and function of phantasy. The International Journal of Psycho-Analysis, 29, 73.