"Vez travme" (ang. "trauma bond") je v zadnjem času priljubljen izraz, pri čemer pa je le redkokdaj pravilno razumljen. Vključevanje v toksične odnose – ne nujno romantične – ali težave pri ohranjanju dolgoročnih odnosov so ena prevladujočih težav, ki jih klienti prinašajo v psihoterapijo.
Zakaj se ljudje vključujejo v toksične odnose? Zakaj smo nagnjeni k življenju v nesreči in nezadovoljstvu? Zakaj nekateri ne morejo najti stabilnega in dolgotrajnega partnerskega odnosa? In kakšno povezavo ima vse to s travmo iz otroštva?
Navezanost na zgodnjo travmo (ang. "attachment to trauma") in nenehne ponovitve takšne navezanosti na travmo v odraslem življenju lahko osvetlijo to vprašanje.
Kako travma vpliva na dojemanje sebe in drugih
Najprej, ko govorimo o travmi, moramo razlikovati med travmo iz otroštva (znano tudi kot zgodnja travma, travma navezanosti ali relacijska travma) in travmo, ki se morebiti pojavi kasneje v življenju, na primer smrtjo ljubljene osebe, resno poškodbo, nasiljem ali mučenjem.
Travma iz otroštva za razliko od travme v kasnejšem življenju lahko povzroči motnje pri oblikovanju osebnosti in tako prispeva k težavam posameznika v odraslosti, kar vedno vključuje tudi medosebne težave. To še posebej velja za zgodnjo relacijsko travmo ali travmo navezanosti, ki se pojavi kot travmatična izkušnja za otroka v njegovem odnosu s starši. V nadaljevanju se bom omejil na obravnavo travme iz otroštva, saj se njen psihološki vpliv razlikuje od travme, ki se morebiti pojavi kasneje v življenju – slednja, na primer, lahko vodi do posttravmatske stresne motnje (PTSD) ali kompleksne posttravmatske stresne motnje (C-PTSD).
Poglejmo si, na hitro, način internalizacije otrokovega občutka manjvrednosti, neadkvatnosti ter percepcije, da je fundamentalno slab. Namreč, v nasprotju s travmami v poznejšem življenju, lahko travme v otroštvu ne le vplivajo na razvoj identitete – na primer na samozavest in samopodobo – temveč tudi na našo percepcijo drugih ljudi in sveta okoli nas. Z drugimi besedami, travme iz zgodnjega življenja vplivajo na to, kako doživljamo sebe in kako druge. Zato imajo negativne izkušnje v otroštvu ključno vlogo tako pri izbiri romantičnih partnerjev v odrasli dobi, naravi odnosov, v kakršne posameznik, vstopa in tudi morebitne težave pri ohranjanju stabilnih partnerskih odnosov.
Otrok, ki doživi negativno izkušnjo v odnosu s svojim staršem, bo verjetno internaliziral percepcijo, ki jo ima o tej izkušnji – tako percepcijo sebe kot nekoga "slabega" kot tudi percepcijo svojega starša, ki ga poskuša spremeniti iz "slabega" v "dobrega".
Na primer, oseba, ki je v otroštvu odraščala s staršem, ki je bil odvisen od nje, jo je dušil, obdajal in pričakoval, da bo pomiril njegovo stisko, se lahko razvije v nekoga, ki ima tendenco ugajati ljudem. V odsotnosti potreb drugih se zato lahko počuti izgubljeno, prazno in brezciljno. Zaradi svoje pretekle izkušnje z odvisnim staršem takšni posamezniki pogosto vstopajo v odnose z ljudmi, ki delujejo soodvisni in upravičeni ter pričakujejo, da bodo drugi zadovoljili njihove potrebe. Vendar pa namesto da bi oseba, ki je odraščala s soodvisnim staršem, svoje romantične partnerje videla kot soodvisne in upravičene, imajo tendenco dojemati sebe kot sebične, če ne poskrbijo za potrebe svojih partnerjev. To jih lahko pripelje do tega, da se vključujejo v odnose, kjer so ujetniki potreb drugih.
Ali pa, na primer, otrok, ki je odraščal s staršem, ki ga je nenehno nadziral, lahko razvije globoko zakoreninjeno percepcijo samega sebe kot nesposobnega, nekompetentnega in nemočnega. Zaradi te percepcije lahko v odraslih odnosih nezavedno išče posameznike, ki so kontrolirajoči. Čeprav se lahko upirajo nadzoru s strani svojega partnerja, tak nadzor še vedno vidijo kot izraz ljubezni ali skrbi. V odsotnosti nadzora s strani partnerja se lahko počuti neopaženega in se boji zapustitve. Partnerja zato ne vidijo kot nekoga, ki jih ves čas nadzira, ali celo kot negotovega, kar je velikokrat razlog za partnerjevo kontrolo, ampak njegovo kontrolo pogosto dojemajo kot izraz ljubezni.
Vseeno pa velikokrat oseba, ki je imela izkušnjo kontrolirajočega starša, stremi k odnosom s partnerji, ki se na prvi pogled ne zdijo takšni. Namreč, v psihoterapiji lahko pogosto opazimo, da posamezniki, ki so kot otroci doživeli kontrolirano in kaznovalno vzgojo, namesto da bi našli takšnega partnerja, nenehno vstopajo v romantične odnose s partnerji, ki jih dojemajo kot odvisne, potrebne in nemočne. Ti posamezniki v svojem romantičnem partnerju iščejo antitezo svojega starša. Ne glede na to pa pogosto končajo nezadovoljni, neopaženi in zamere polni, saj morajo skrbeti za svojega partnerja, pri tem pa se sami počutijo zanemarjene.
Navezanost na travmo
Kako se zgodnje izkušnje in dojemanje sebe ter drugih razvijejo v navezanost na travmo?
Morda se navezanost na travmo zdi ozka in izolirana težava, vendar pa v psihoterapiji večina klientov predstavlja težave, ki so do neke mere povezane z navezanostjo na travmo ali navezanost na druge subtilne negativne izkušnje iz zgodnjega življenja, pri čemer pa klienti te zgodnje izkušnje nezavedno ponavljajo v odraslih odnosih.
Intuitivno bi lahko pričakovali, da so travmatične zgodnje izkušnje, ki smo jih doživljali kot otroci, nekaj, čemur bi se poskušali v odraslosti izogniti. Vendar pa so te izkušnje pogosto tiste, ki jih nenehno ponavljamo v upanju, da bi jih na ta način razrešili. Navezanost na travmo je notranje-psihična navezanost na negativne izkušnje iz otroštva ter služi ohranjanju občutka identitete.
Na primer, otrok, ki je odraščal v vlogi nekoga, ki je umirjal konflikte med starši, lahko tudi kot odrasli ostane povezan z njimi kot njihov skrbnik in mediator ter ne more v celoti posvetiti pozornosti lastnemu partnerju in otrokom, temveč ostaja talec primarne družine ter vloge, ki mu jo je ta pripela. Podobno lahko otrok, ki je odraščal z mamo, odvisno od alkohola, ter je zato prevzel vlogo njene čustvene podpore, razvije občutek izpolnjenosti pri zadovoljevanju potreb drugih. To lahko za seboj potegne strah pred izgubo identitete v primeru, da preneha ugajati drugim.
Pogosto se zgodi, da nekdo v psihoterapiji kontinuirano razpravlja o svojih travmatičnih izkušnjah, šele kasneje (ali nikoli) pa spozna, da k psihoterapevtu ni prišel zato, da bi rešil svojo travmo, temveč zato, da bi jo potrdil in ohranil identiteto "preživelega" ali "travmatiziranega". Razrešitev travme bi namreč pomenila izgubo te "pomožne" identitete.
Navezanost na travmo zato predstavlja notranjo, predvsem nezavedno čustveno navezanost na pretekle travmatične izkušnje ter služi vzdrževanju identitete osebe. Takšna navezanost na travmo pa se – kljub temu da gre za notranje-psihični proces – ponavlja in potrjuje v odnosih (ali njihovi odsotnosti). Ljudje imamo namreč tendenco vključevati se v odnose, kjer lahko uprizarjamo vloge svojih preteklih dram, brez da bi se tega sploh zavedali.
Nekatere različice navezanosti na travmo
Ujetniki preteklosti
Vzemimo primer mlade profesionalke, poročene in s tremi majhnimi otroki. Nenehno se počuti nezadovoljno in išče nekaj več – nekaj, kar bi jo izpolnilo. Njen mož je čustveno nedostopen in neinvestiran v odnosu – nad odnosom je obupal že dolgo prej. Vloga matere je ne izpolnjuje. Potrebuje več in išče smisel. Na vprašanje, kaj pomeni "več", nima odgovora. Ve samo, da se počuti neizpolnjeno. Potrebuje poslanstvo, iskrico, občutek bistva. V upanju, da najde izpolnitev, se obrača v kariero. Tolažbo išče tudi pri svoji soodvisni materi, za zadovoljitev potreb katere skrbi že celo življenje. Čeprav se počuti izčrpano, prazno in zamerljivo do materine soodvisnosti, se ne more vzdržati skrbi zanjo – krivda, občutek sebičnosti, percepcija tega, da je slaba oseba, ter strah pred popolno zapustitvijo jo držijo v ujetništvu.
Česar pa se takrat ni zavedala, je to, da je bilo njeno življenje ponovna ponovitev drame njenega otroštva. Kot otrok je bila zadušena s potrebami svoje mame, pri čemer je morala svoje popolnoma opustiti ter jih nezadovoljene potlačiti globoko v nezavedno. Znotraj svoje družine so jo videli le takrat, ko je nekaj dosegla – reševala težave drugih, skrbela zanje ter skrivala svoje težave in potrebe. To je v njej ustvarilo občutek praznine in njen občutek vrednosti povezalo s tem, da ugaja ljudem okoli sebe. Edini način, da uide občutku brezsmiselnosti, brezciljnosti, povprečnosti, dolgočasju in popolni usmerjenosti navzven, je bilo slediti svoji fantaziji o tem, da z rešitvijo težav vseh okoli sebe končno pride do občutka svobode pred potrebami drugih, obenem pa doseže neomejen uspeh v svoji poslovni karieri. Da bi ubežala potrebi po nenehnem zadovoljevanju potreb drugih, si je povsem nezavedno našla romantičnega partnerja, ki očitno ni imel potreb, pri tem pa je bil emocionalno oddaljen ter nezainteresiran za partnersko vezo. To jo je osvobodilo bremena skrbi za druge, hkrati pa vzbudilo občutek praznine, osamljenosti in nevidnosti, pred katerimi je bežala z nizanjem uspehov v svoji karieri.
Na tak način ostaja ujetnica preteklosti. Nezavedno se vključuje v odnose, kjer so njene potrebe nepomembne, v odnosih pa ostaja neopažena. Ima nezavedno fantazijo, da bo s tem, ko bo izpolnjevala potrebe drugih – predvsem svoje družine – in uspevala v svoji karieri, dosegla občutek svobode, izpolnjenosti in smisla. Nenehno razmišlja o svojem otroštvu. Globoko v sebi se še vedno počuti kot otrok. Še naprej beži k svoji materi in se težko vključuje v svoje odraslo življenje ter sooča z odgovornostmi, ki jih to prinaša. Podobno kot takrat, ko je bila otrok in ni mogla ubežati soodvisnosti svoje mame, tudi danes ne more ubežati prijemu svojega neizpolnjenega otroštva.
Navezanost na travmo kot zlorabo v otroštvu
Nekaterim je morda težko razumeti nekogaa, ki se vedno znova vključuje v odnose, v katerih je zlorabljen ali izrabljen. Ko uspe ubežati enemu, se znajde v drugemu. Še težje je razumeti osebo, ki preživi več let v istem odnosu, pri čemer je v njem kontinuirano zlorabljena – morda celo žrtev nasilja. Vendar pa navezanost na travmo skupaj z navezanostjo na nezavedno fantazijo pogosto ohranja osebo ujeto v takšnih odnosih.
Tisti, ki se vključujejo v odnose, v katerih so nenehno zlorabljeni in travmatizirani, se pogosto ne zavedajo razlogov, ki jih v takšne odnose vodijo. Ljudje okoli njih jih lahko poskušajo rešiti pred njihovim samouničenjem. Pri tem so včasih celo psihoterapevti izvabljeni v vlogo rešitelja. Nemalokrat s svojim klientom pripravljajo načrte o tem, kako oditi iz toksičnega odnosa. Takšni psihoterapevti se običajno ne zavedajo, da ima vstopanje posameznika v toksične odnose svoj nezavedni namen – in sicer, da posameznik ubeži globljim in bolj nelagodnim občutkom zapustitve in manjvrednosti.
Tisto, kar tisti, ki poskušajo delovati kot rešitelji, pogosto ne razumejo, je to, da je za posameznika, povezanega s travmo, zloraba preferirana pred tistim, kar nezavedno doživljajo kot alternativo. Pri tem alternativa ni življenje miru in svobode, temveč življenje zapuščenosti, zavrnitve, fragmentacije, praznine ter doživljanje sebe kot slabega, nedostojnega, izgubljenega, zmedenega in osamljenega. Oseba, ki ponavlja svojo zgodnjo travmo v romantičnem odnosu, poskuša nezavedno pobegniti pred temi negativnimi občutki s trpljenjem zlorabe.
Kako travma v otroštvu prispeva k večji verjetnosti posameznikovega vključevanja v toksične odnose v odrasli dobi?
Zloraba v otroštvu povzroči, da otrok internalizira dojemanje sebe kot "slabega", da bi lahko svojega starša dojemal kot "dobrega". Otrok se krivi za zlorabo in vloži ves napor, da bi zadovoljil starša tako, da se spremeni v "dobrega" otroka. V tem procesu otrok razvije notranji občutek praznine, ki ga poskuša zapolniti s poskusom doseči svojo fantazijo – fantazijo o tem, da bi zadovoljil svojega starša do te mere, da bi se ta spremenil v idealnega, popolnoma zadovoljujočega, sprejemajočega – starša, ki bi videl, prepoznal in izpolnil otrokove potrebe.
Na žalost pa se takšna fantazija nikoli ne uresniči. Nadaljuje se v odraslost, kjer oseba nezavedno išče odnose, v katerih je zlorabljena in travmatizirana – vse z namenom, da bi zlorabljajočega partnerja spremenila v vseljubečega. Temeljna napaka v tej dinamiki, ki osebo drži v ciklu nenehne zlorabe, je, da žrtev običajno dojema sebe kot odgovorno za zlorabo. To ji pomaga ohraniti občutek nadzora nad zlorabo, saj verjame, da lahko vpliva na zlorabo s tem, da spremeni samo sebe in s tem vpliva na dejanja drugega.
Intuitivno vprašanje, ki se poraja, je: zakaj se tak posameznik ne odloči za partnerstvo z nekom, ki je ljubeč – z nekom, ki partnerja sprejema takšnega kot je? Odgovor je, da za nekoga, ki je doživel zlorabo v otroštvu, možnost odnosa s partnerjem, ki ga ni mogoče kontrolirati z zadovoljevanjem njegovih potreb, vzbuja nezaveden strah pred zapustitvijo.
Partner, ki ima kapaciteto za intimnost in je emocionalno zrel, ne more biti v odnosu kontroliran ali obdržan z zadovoljevanjem potreb drugega, temveč je v odnosu zato, ker si enostavno želi biti. To pomeni, da oseba, ki partnerja ne more kontrolirati, zaradi pomanjkanja nadzora občuti strah pred zapustitvijo, kar povzroča veliko tesnobo. Celoten proces se odvije zunaj zavednega, kar posameznik pogosto dojema kot uganko, zakaj se nenehno znajde v odnosih, ki so podobno toksični.
Za zaključek lahko rečemo, da posameznikovo nenehno vstopanje v toksične odnose pogosto predstavlja nezavedno udejanjanje navezanosti na travmo kot poskus njene razrešitve. Zato se je v psihoterapiji, v primeru, da želimo doseči dolgotrajno rešitev, pomembno osredotočiti na posameznikovo osnovno navezanost na travmo – in ne neposredno na toksične odnose, ki jim oseba želi ubežati.
Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor
Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.
Izvornik članka v angleškem jeziku: Attachment to Trauma and Toxic Relationships
