Narcizem: podtipi ter njihov odnos do narcistične osebnostne motnje (NOM)

Narcizem je izraz, ki je v laičnem kontekstu pogosto razumljen napačno, je zlorabljen in nosi negativno konotacijo. Večinoma se z narcizmom označi nekoga, ki je pretirano obseden s seboj in pretirano, skoraj patološko, potrebuje pozornost. Vendar pa je narcisizem veliko več kot to in presega lastnosti ekshibicionizma in potrebe po potrditvi in občudovanju. Narcizem se kot katera koli druga osebnostna značilnost pojavlja na kontinuumu od blažjih oblik ali celo zdravega narcisizma do bolj neprilagodljivih oblik ali patološkega narcisizma (Gabbard & Crisp-Han, 2016), ki lahko karakterizira osebnostno motnjo.

V strokovnih psihoterapevtskih krogih imamo, ko govorimo o narcisizmu, v mislih patološki narcisizem. Pri tem je pomembno, da narcisizma ne moremo povsem enačiti z narcistično osebnostno motnjo (NOM), kot jo opredeljuje na primer DSM-5 (APA, 2013), saj so diagnostični kriteriji za slednjo preozki in ne vključujejo vseh podvrst narcizma, prav tako pa ne vključujejo subkliničnih nivojev, ki lahko posamezniku prav tako povzročajo občutne duševne stiske.

Kaj je narcizem?

Narcisizem obstaja na kontinuumu od zdravega do nezdravega, kamor spada tudi njegova patološka oblika – torej, motnja osebnosti. Ko govorimo o nezdravem ali celo patološkem pojavu, je narcisizem osebnostna lastnost, ki se kaže v občutku pomembnosti, obsedenosti s seboj, potrebi po občudovanju, potrditvi in priznanju. Poleg tega so zanj značilni tudi grandioznost, aroganca, samovšečnost, manipulativnost ter pomanjkanje empatije. Narcisi sami sebe pogosto dojemajo kot posebne ali edinstvene, zato se pogosto počutijo necenjene ter napačno razumljene.

Grandioznost in stalno potrjevanje pomembnosti narcisa služita kot obramba pred temeljnim občutkom neadekvatnosti, impotentnosti oziroma nemoči, povprečnosti, občutka notranje praznine in brezsmiselnosti (McWilliams & Shedler, 2017). Koristno je razumeti povišan občutek pomembnosti in edinstvenosti narcisa, ki predstavljata obliko obrambe pred občutki neadekvatnosti, nepomembnosti in občutkom nemoči.

Torej, narcisova samopodoba, ki se od zunaj lahko zdi trdna, v resnici temelji na trhlih tleh. To je tudi razlog, zakaj narcistični posamezniki ob kritiki ali ponižanju pogosto reagirajo z močno jezo ali besom. Prav tako pa lahko – na primer ob soočenju s porazom v odnosu, karieri ali življenju, na sploh – postanejo depresivni, anksiozni in se potopijo v občutek notranje praznine in dolgčasa.

Čeprav je visoka stopnja agresivnosti na splošno značilna za osebnostne motnje, pa ta še posebej karakterizira narcisizem. Pri tem je agresivnost lahko zavestna in očitna ali nezavedna in skrita, spremljajo pa jo okrnjena sposobnost empatije in kapacitete za emocionalno intimnost. Pogosto so narcisi nedovzetni za čustvene izkušnje drugih in se ne zavedajo vpliva, ki ga imajo na ljudi ter kako jih drugi dojemajo.

Narcistični posamezniki imajo zato težave pri vzpostavljanju ljubečih in čustveno intimnih odnosov. Prav imajo pogosto težave pri združevanju ljubezni in čustvene intime s seksualnostjo in erotičnostjo. Za narcisa ljubezen uničuje seksualnost in erotiko, seksualnost in erotika pa uničujeta ljubezen.

Narcisovi romantični odnosi so pogosto nestabilni in površinski. Tudi ko se zdijo stabilni – na primer pri visoko funkcionalnih narcisih – so zaznamovani s plehkostjo, izkoriščanjem ali nadzorom svojega partnerja, ali pa uživanjem v njegovi slavi ali lepoti. Narcistične osebe pogosto težko sprejemajo neodvisnost in avtonomijo svojega partnerja (Gabbard & Crisp-Han, 2016), saj ob tem izgubijo nadzor nad partnerjem, prav tako pa lahko avtonomija partnerja v narcisu vzbudi občutke manjvrednosti, neadekvatnosti in impotentnosti. To lahko poveča njihovo potrebo po praktičnem, čustvenem ali finančnem nadzoru nad partnerjem.

Ena bistvenih značilnosti narcisizma je okrnjen ali neobstoječ občutek moralnih vrednot in s tem povezana moralna koruptivnost narcisa. Čeprav je okrnjenost moralnega delovanja lahko prisotna na kontinuumu od blage do zelo izrazite oziroma antisocialne, je pri narcisizmu običajno vedno prisotna vsaj do neke mere. Običajno se narcistične osebe branijo pred percepcijo lastne moralne koruptivnosti tako, da jo projicirajo na druge in upravičujejo lastno pomanjkanje morale kot zaščitni mehanizem pred pomanjkanjem morale pri drugih.

Podtipi narcisizma

Zgodovinsko sta se v strokovnih krogih omenjala predvsem dva podtipa narcisizma. To sta grandiozni in ranljiv podtip. Vendar pa se je kasneje izkazalo (Russ et al., 2008), da lahko govorimo o obstoju še enega distinktnega podtipa – t. i. visokofunkcionalni narcisizem. Danes tako lahko govorimo o treh glavnih podtipih (Diamond et al., 2022; Gabbard, 1989; Gabbard & Crisp, 2018; Rosenfeld, 1987; Russ et al., 2008):

• grandiozni oziroma debelokožni narcisizem,

• ranljivi, krhki ali tankokožni narcisizem,

• visokofunkcionalni ali ekshibicionistični narcisizem.

Grandiozni narcizem

Grandiozni narcisizem je najbolj znan podtip narcizma in, kot rečeno, najtesneje sovpada s podtipom narcisizma, kot ga opredeljuje DSM-5 (APA, 2013). Grandiozni narcisi se pogosto samopoveličujejo, imajo občutek upravičenosti, so izkoriščevalski ter jim manjka empatije (Diamond et al., 2022). Pogosto delujejo arogantno ter se spopadajo z zavistjo, ki pa jo lahko dobro skrivajo pred drugimi oziroma jo projicirajo na druge ter jih zato dojemajo kot zavidljive.

Grandiozne narcise so zaradi njihovega slabega uvida v vpliv, ki ga imajo na druge, včasih imenovali tudi "brezbrižni" (Gabbard, 1989). Redko se namreč zavedajo, da so arogantni in dolgočasni ter da so v odnosih bolj "prenašani" kot pa želeni.

Grandiozno-narcistični posamezniki se pogosto dojemajo kot posebne ali edinstvene ter imajo pretirano predstavo o lastni pomembnosti. Lahko se počutijo na nek način superiorne drugim, pravične. Vse to jim pomaga ohranjevati stabilno samopodobo in pozitiven občutek lastne vrednosti. Pogosto dojemajo druge kot manipulativne, izkoriščevalske in zavidljive, kar pa so njihove lastne lastnosti, ki jih projicirajo na druge. Zaradi svoje zaznane posebnosti se pogosto počutijo, da imajo pravico do vsega. Pogosto se zatekajo k zaničevanju in agresiji ter so kritični in arogantni ter imajo tendenco zapletati se v boje moči (Russ & Shedler, 2013).

Šibka točka grandioznih narcisov je pogosto moč, ki lahko zato postane prevladujoča tema v njihovem življenju. Kaže se lahko na vseh področjih njihovega delovanja – tako na zavedni kot nezavedni ravni. Narcis ne išče moči in vpliva le v svojih poklicnih vlogah, temveč tudi v odnosih, kar lahko privede do potrebe po nadzoru romantičnega partnerja – bodisi fizično, čustveno ali finančno. Prav zato se bodo, v primeru občutka, da so prevladani ali manjvredni, grandiozni narcisi pred tem pogosto branili, saj lahko to sproži strahove pred tem, da bi bili izkoriščeni ali manipulirani.

Zaradi temeljne negotovosti vase in pomanjkanja zdrave samozavesti – kar ostaja nezavedno – bodo narcisi pogosto živeli z nenehnim strahom pred zavrnitvijo in slovesom s strani drugih, tudi svojega romantičnega partnerja. Posledično so lahko ljubosumni v romantičnih odnosih in poskušajo nadzorovati ter omejevati svobodo in avtonomijo svojega partnerja.

Grandiozni narcisi so prezaposleni sami s seboj. Skladno s tem želijo tudi pritegniti pozornost drugih nase. Tudi v pogovorih, kjer poskušajo dati vtis, da je v središču pozornosti nekdo drug, se težko spopadajo s pomanjkanjem pozornosti. Pri tem se velikokrat ne zavedajo dejstva, da v resnici v socialnih stikih zavestno ali nezavedno ohranjajo fokus na sebi.

Zaradi izjemnega pomanjkanja zavedanja, kako vplivajo na ljudi okoli sebe, oziroma slabe sposobnosti branja in razumevanja izkušenj drugih, imajo pogosto slabo dovzetnost na neverbalne socialne znake – oziroma, drugače rečeno, slabo prepoznavajo, kaj si drugi dejansko mislijo o njih.

Grandiozni narcisi se običajno prekomerno poistovetijo s svojim socialnim, poklicnim in ekonomskim statusom ali statusom svoje družine. Pogosto si prizadevajo za občudovanje in priznanje drugih, zaradi česar bodo običajno prevzemali vodilne položaje, kot so izvršni direktorji in politiki. Prav tako bodo vodilne položaje zasledovali zaradi akvizicije občutka moči in premoči nad drugimi.

Kot rečeno, narcistični posamezniki imajo navadno vsaj delno okrnjene moralne vrednote, kar pa še posebej velja v primeru grandioznih narcisov. Pri tem svoj moralni deficit projicirajo na druge, kar lahko privede do tega, da lastno pomanjkanje moralnih vrednot racionalizirajo ter vidijo kot način zaščite pred nemoralnostjo in koruptivnostjo drugih.

Grandiozni narcisi so večinoma zamerljivi ter na žalitve ali poniževanje reagirajo negativno. Kritiko pogosto dojemajo kot žalitev in nanjo reagirajo ali nesorazmerno – z jezo ali besom – lahko pa jo popolnoma ignorirajo, so do nje nedovzetni oziroma jo zanikajo ali racionalizirajo. Kot odziv na občutek sramu, ki ga sproži kritika, se pogosto pojavi jeza, pri čemer pa ni nujno, da jo bodo povezali s sramom, saj ta lahko ostane globoko nezaveden.

Pomanjkanje empatije je za grandiozne narcise značilno do te mere, da imajo slepo pego za emocionalna doživljanja drugih. V tesnih odnosih se zdijo empatični, vendar je to večinoma zgolj posledica poskusa manipulacije drugih.

Podobno kot ostali podtipi narcisov ima tudi grandiozni narcis tendenco, da druge obravnava kot objekte, katerih naloga je zadovoljevanje njegovih potreb. Odnose dojema transakcijsko – zgolj z vidika dobrobiti, ki jo v njih lahko pridobijo. Zato njegove odnose prevevajo manipulacija, zapeljevanje, izsiljevanje, izkoriščanje, prevare in laži. Ker te lastnosti projicira na druge, navadno dojema druge kot manipulativne, izkoriščevalske in zavidljive.

Krhki ali ranljivi narcizem

Ranljive narcise poznamo tudi kot hiperpozorne oziroma tankokožne, saj so občutljivi na žalitve in komentarje drugih (Gabbard & Crisp-Han, 2016). Ta vrsta narcizma je poznana tudi kot skriti ali prikriti narcizem.

Za razliko od grandioznih narcisov, ki manj pozornosti namenjajo drugim in več sebi, so ranljivi narcisi dosti bolj občutljivi na odzive drugih. Že najmanjša kritika, komentar ali povratna informacija lahko povzročijo globoko narcistično rano, sram, občutek ponižanja oziroma manjvrednosti in nezadostnosti, kar so občutki, ki se pogosto pojavijo ob življenjskih neuspehih (Diamond et al., 2022).

Podobno kot grandiozni narcisi imajo tudi ranljivi narcisi običajno pretiran občutek lastne pomembnosti, dojemajo sebe kot superiorne, posebne, upravičene in zavidane. Pri tem so kritični do drugih, potencialno tudi sovražni (Russ & Shedler, 2013), pri čemer pa so ti občutki za razliko od grandioznega narcizma pri ranljivem dosti bolj subtilni in skriti očem. Zaradi svoje tankokožne narave bo njihova veličastnost bolj ranljiva, bolj dovzetni pa bodo tudi za občutke praznine, zavrnitve, zapuščenosti, nezadostnosti ali neuspeha ter občutka, da so narobe razumljeni in premalo cenjeni.

Ko se počutijo prizadete, lahko izbruhnejo v jezo, bes, zamerljivost in prezir. Zaradi svoje tankokožne narave in ranljivosti bodo ranljivi narcisi pogosto nezadovoljni, depresivni in obupani (Russ & Shedler, 2013). Večinoma potrebujejo veliko časa, da prebrodijo zamere ali prezir do nekoga – pri čemer so zamere lahko tudi večne.

Ranljivi narcisi so dosti bolj v stiku s svojimi osnovnimi občutki nezadostnosti, sramu in osamljenosti, kot je to, na primer, opazno pri grandioznih narcisih. Občutke manjvrednosti in sramu bodo, podobno kot grandiozni narcisi, branili z grandioznostjo, vendar pa se bo ta pogosto kazala le interno oziroma notranje psihično – kot del njihovega notranjega sveta. To pomeni, da navzven ne bodo eksplicitno kazali občutka svoje superiornosti, kot je to značilno za grandiozne narcise.

Za razliko od grandioznih narcisov ranljivi ali tankočutni pogosto pridobijo svoj občutek posebnosti tako, da se identificirajo in poistovetijo s tistimi, ki jih sami dojemajo kot posebne (Diamond et al., 2022). Poskušajo se približati ljudem, ki jih idealizirajo. To pa pomeni, da se velikokrat znajdejo v situaciji, ko idealizirajo grandiozne narcise, pri čemer, ko so slednji na vodilnih položajih, postanejo ranljivi narcisi večinoma njihovi privrženci.

Ena njihovih lastnosti je prav tako, da imajo tendenco poveličevati svoje stiske in trpljenje (Diamond et al., 2022). Pri tem kažejo podtone mučeništva, ki ga nezavedno ali zavestno idealizirajo ter se kot mučeniki poskušajo pokazati tudi drugim. Zaradi svojega trpljenja, ki ga velikokrat povzročijo sami, se smatrajo za moralno superiorne, zaradi česar se nezavedno vključujejo v situacije, v katerih so izkoriščeni, misleč, da drugim zgolj pomagajo.

Ker ranljivi narcisi zaradi svoje tankočutne narave postanejo bolj krhki in dovzetni za narcistične rane – na primer, močno jih lahko prizadenejo kritike drugih ali pa lasten neuspeh – bodo tudi pogosteje občutili simptome, kot so depresija, tesnoba ter občutke nepomembnosti in nezadostnosti. Ker pa, kot rečeno, lastnosti ranljivega narcizma ne ustrezajo diagnostičnim kriterijem narcistične osebnostne motnje (NOM) po kriterijih DSM, le-to pogosto vodi v napačno postavljene diagnoze depresije ali anksioznosti, medtem ko osnovna osebnostna motnja pogosto ostane spregledana (Diamond et al., 2022). To lahko vodi v kontinuirane neuspehe pri obravnavi težav ranljivega narcisa.

Visokofunkcionalni narcizem

Visokofuncionalni narcizem se v mnogo pogledih lahko zdi podoben grandioznemu, pri čemer so visokofunkcionalni narcisi veliko bolj socialno vešči. Prav zato pogosto ostanejo nediagnosticirani, celo neidentificirani kot narcisi, saj po navadi artikulirano izražajo svoje misli, so družabni, očarljivi, všečni in na druge načine družbeno prijetni in spoštovani (Gabbard, 2022).

Visoko delujoči narcisi se pogosto vključujejo v psihoterapijo zaradi potrebe po občudovanju in občutku pomembnosti. K osebnemu razvoju jih ne motivirata iskrena psihoterapevtska obravnava in sprememba lastne osebnosti, temveč občutek večvrednosti, ki ga doživljajo ob tem, da obiskujejo psihoterapijo in delajo na sebi.

Visokofunkcionalni narcisi so, podobno kot grandiozni, "debelokožni". To pomeni, da sta njihovo psihološko ter socialno delovanje stabilna, saj njihovi obrambni mehanizmi preprečujejo priznavanje narcističnih ran in s tem povezanih občutkov notranje praznine, dolgčasa, depresije, tesnobe in sramu. Tako so sposobni ohranjati visoko raven samozavesti, stabilne, čeprav površinske in nekoliko izkoriščevalske odnose, ter zaradi svoje funkcionalnosti pogosto uspešni v svoji karieri (Diamond et al., 2022).

Za razliko od grandioznih lahko visokofunkcionalni narcisi vzpostavijo dolgotrajno stabilne odnose, kar prispeva k iluziji, da imajo kapaciteto in sposobnost za intimnost in ljubezen. Ti odnosi pa pogosto temeljijo na njihovi potrebi po priznanju in občudovanju. Takšni odnosi nimajo kapacitete za intimnost ter avtentično ljubezen in temeljijo zgolj na njihovi potrebi biti z nekom, ki jih vidi, priznava, občuduje. Prav zato, ker so lahko zelo emocionalno odvisni od svojih partnerjev, se lahko počutijo ogrožene, ko prideta na plano partnerjeva individualnost in avtonomija. Zaradi lastnih negotovosti in strahov pred izgubo se bodo kot protiutež pogosto zatekli k nadzoru svojega romantičnega partnerja (Gabbard & Crisp-Han, 2016). Tak nadzor se lahko kaže v omejevanju partnerjevih socialnih stikov, hobijev, interesov in celo kariere.

Odnos med narcizmom in narcistično osebnostno motnjo (NOM)

DSM-5 vključuje dve ločeni obliki diagnosticiranja narcistične osebnostne motnje (NOM). Prva oblika je tako imenovani kategorični diagnostični model, ki je podvržen številnim kritikam, predvsem zaradi pomanjkanja veljavnosti in prevelikega poudarka opazovanih lastnostih osebe namesto notranje psihičnih procesov. Drugi model je tako imenovani alternativni model osebnostnih motenj (AMPD), ki, čeprav ne optimalen, predstavlja posodobitev kategoričnega modela pri diagnostiki osebnostnih motenj.

Narcistična osebnostna motnja (NOM) v skladu s kategoričnim modelom osebnostnih motenj

Na podlagi kategoričnega modela DSM-5 (APA, 2013) je narcistična osebnostna motnja (NOM) opredeljena kot motnja osebnosti, ki jo karakterizirajo grandioznost, potreba po občudovanju in pomanjkanje empatije, oziroma v primeru medosebnih odnosov vzkipljivost, pretencioznost, aroganca in zavist.

V DSM-5 je navedenih devet kriterijev, od katerih jih mora oseba za diagnozo NOM izpolnjevati vsaj pet. Ti kriteriji so (APA, 2013):

• grandioznost in samopomembnost,

• fantazije o neomejenem uspehu, moči, lepoti ali ljubezni,

• prepričanje, da je oseba na nek način "posebna" ali edinstvena,

• potreba po občudovanju,

• občutek upravičenosti,

• izkoriščanje v odnosih,

• pomanjkanje empatije,

• zavist do drugih ali občutek, da so drugi zavistni do narcistične osebe,

• aroganca.

Narcistična osebnostna motnja (NOM) v skladu z alternativnim modelom osebnostnih motenj

Ko upoštevamo alternativni model osebnostnih motenj DSM-5 (AMPD) (APA, 2013), je narcistična osebnostna motnja (NOM) opredeljena kot kombinacija deficitov v funkcioniranju osebnosti, osebnostnih lastnosti grandioznosti ter potrebe po pozornosti.

Kar zadeva funkcioniranje osebnosti, so v primeru NOM indicirane težave na naslednjih področjih:

• Identiteta osebe je za namen samodefinicije ter samozavesti prekomerno odvisna od drugih, kar pomeni, da je posameznikova identiteta definirana skozi oči drugih ljudi.

• Življenjski cilji in ambicije so postavljeni na podlagi odobravanja drugih, namesto da bi bili odraz pristnih, avtentičnih interesov osebe.

• Empatija je okrnjena do te mere, da oseba težko prepozna oziroma se poistoveti z občutki ali potrebami drugih.

• Kapaciteta za emocionalno intimnost je okrnjena, zato so odnosi površinski in služijo potrebam posameznika po regulaciji samospoštovanja oziroma občutka lastne vrednosti in identitete.

Težave pri diagnozi narcistične osebnostne motnje (NOM) z DSM

Kot je diagnostika kontroverzna v primeru osebnostnih motenj na splošno, velja to tudi za narcistično osebnostno motnjo (NOM), zlasti v primerih, ko se NOM diagnosticira v skladu z DSM.

Prvič, DSM-5 se še vedno osredotoča na vedenjske in opazne lastnosti namesto na temeljne psihodinamične (tako intrapsihične kot tudi medosebne). Slednje je sicer delno naslovljeno z vključitvijo alternativnega modela osebnostnih motenj (AMPD) v DSM-5, vendar pa pri tem še zdaleč ne gre za rešitev, kvečjemu za korak v pravo smer.

Drugič, kot je razvidno iz zgoraj navedenih kriterijev, je NOM, kot ga opredeljuje DSM-5, zelo ozko definirana motnja osebnosti, pri čemer se diagnostični kriteriji DSM-5 nanašajo zgolj na grandiozni podtip narcizma, ne omogočajo pa diagnoze ranljivega in visokofunkcionalnega narcizma.

To pomeni, na primer, da se v primeru ranljivega narcizma zaradi ozkih kriterijev za diagnozo narcistične osebnostne motnje (NOM) po DSM-5 pogosto napačno postavi diagnoza mejne osebnostne motnje (MOM) ali izogibajoče osebnostne motnje (IOM) (Dickinson & Pincus, 2003).

Psihoterapevtska obravnava narcistične osebnostne motnje (NOM)

Osebe z narcistično osebnostno motnjo (NOM), še posebej z grandioznim in visoko delujočim podtipom, pogosto ne iščejo strokovne pomoči, še posebej ne psihoterapije, saj gredo lahko skozi življenje brez oziroma z omejenimi težavami ali pa stisk in medosebnih težav ne pripisujejo narcizmu. Še več, svoje narcistične lastnosti – na primer ambicioznost, rivalstvo, upravičenost – lahko dojemajo kot koristne.

Po navadi se posamezniki z narcistično osebnostno motnjo odločijo za zdravljenje, ker jih k temu prisilijo njihovi bližnji, pogosto partnerji, ali pa zato, ker njihovi obrambni mehanizmi odpovedo in se pojavijo depresija, anksioznost, občutek notranje praznine, dolgčas, brezsmiselnost ali težave v odnosih.

Narcistična osebnostna motnja (NOM) se tako na klinični kot subklinični ravni zdravi predvsem s psihoterapijo, pri čemer se farmakoterapija uporablja zgolj za blaženje pridruženih simptomov (najpogosteje depresije).

Večina psihoterapevtskih pristopov se sicer osredotoča na težave pri funkcioniranju osebe ter pridružene simptome (depresija, anksioznost, različne vrste odvisnosti ali težave v odnosih). Nekateri pristopi, še posebej tisti, ki temeljijo na psihoanalitičnih ali psihodinamskih temeljih, so bili posebej prilagojeni za zdravljenje narcistične osebnostne motnje (NOM). Takšne terapije se osredotočajo na temeljno patologijo osebnosti in ne zgolj na simptome, lahko pa ponudijo možnost reševanja notranjih konfliktov, ki ležijo v ozadju težav, povezanih z narcistično osebnostno motnjo (NOM).

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvornik članka v angleškem jeziku: Narcissism: Subtypes and the Relationship With Narcissistic Personality Disorder (NPD)

Viri:

American Psychiatric Association (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (5th ed.). American Psychiatric Press.

Diamond, D., Yeomans, F. E., Stern, B. L., & Kernberg, O. F. (2022). Treating pathological narcissism with transference-focused psychotherapy. The Guilford Press.

Dickinson, K. A., & Pincus, A. L. (2003). Interpersonal analysis of grandiose and vulnerable narcissism. Journal of personality disorders, 17(3), 188–207. https://doi.org/10.1521/pedi.17.3.188.22146

Gabbard G. O. (2022). Narcissism and suicide risk. Annals of general psychiatry, 21(1), 3. https://doi.org/10.1186/s12991-022-00380-8

Gabbard, G. O. (1989). Two subtypes of narcissistic personality disorder. Bulletin of the Menninger Clinic, 53(6), 527–532.

Gabbard, G. O., & Crisp-Han, H. (2016). The many faces of narcissism. World psychiatry : official journal of the World Psychiatric Association (WPA), 15(2), 115–116. https://doi.org/10.1002/wps.20323

Gabbard, G. O., & Crisp, H. (2018). Narcissism and its discontents : diagnostic dilemmas and treatment strategies with narcissistic patients (First edition.). American Psychiatric Association Publishing.

McWilliams, N., & Shedler, J. (2017). Personality syndromes—P axis. In V. Lingiardi & N. McWilliams (Eds.), Psychodynamic diagnostic manual: PDM-2 (2nd ed., pp. 15–67). The Guilford Press.

Rosenfeld, H. (1987). Impasse and interpretation: Therapeutic and anti-therapeutic factors in the psychoanalytic treatment of psychotic, borderline, and neurotic patients. Tavistock/Routledge.

Russ, E., & Shedler, J. (2013). Defining narcissistic subtypes. In J. S. Ogrodniczuk (Ed.), Understanding and treating pathological narcissism (pp. 29–43). American Psychological Association.

Russ, E., Shedler, J., Bradley, R., & Westen, D. (2008). Refining the construct of narcissistic personality disorder: diagnostic criteria and subtypes. The American journal of psychiatry, 165(11), 1473–1481. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.2008.07030376