Kaj je ljubezen? Nezavedne fantazije in sposobnost za intimno in zrelo ljubezen
Sep 12
14 min read
Težave v odnosih so lahko znak nerešenih notranjih konfliktov – bremena, ki ga nosimo iz otroštva. Vendar pa, po drugi strani, mirnost v odnosih lahko prav tako kaže na notranje psihične težave posameznikov v odnosu. Razlika je v tem, da tisti, ki doživljajo konflikt zavedno, običajno poiščejo pomoč, medtem ko tisti v mirnih odnosih morda živijo v nevednosti ali zanikanju toksičnosti svojih odnosov.
A kaj imajo težave v odnosih – konflikti, nezdružljivosti, občutek stagnacije, dolgočasje, pomanjkanje strasti ali celo nezmožnost vzdrževanja odnosa – skupnega z ljubeznijo? In kakšna vrsta ljubezni je "prava" – kakšna vrsta ljubezni je zrela in odrasla – v nasprotju z otroško zaljubljenostjo ali patološko odvisnostjo?
Medtem ko vprašanje o zreli ljubezni intuitivno pripelje do prepričanja, da obstaja enoznačen odgovor, je resničnost veliko bolj zapletena. In čeprav zaradi tega v primeru težav v ljubezni ni za upati na popolno rešitev teh težav, to še ne pomeni, da ne bi poskušali najti vsaj nekaterih odgovorov.
Pogosto vidimo, da ko se s težavami v odnosih ukvarjamo v psihoterapiji – tako s posamezniki kot tudi pari – ima večina nezadovoljstva v odnosih, konfliktov, ki se pojavljajo, ali drugih težav, kot je nezmožnost najti pravega partnerja, malo ali nič skupnega z dejansko realnostjo, temveč predvsem z notranjim svetom posameznika ali para. Težave zato niso ne del sedanjosti in ne del realnosti situacije, temveč tvorijo dosleden in vztrajen vzorec ponovitev oziroma udejanjenj notranjih konfliktov posameznika ali para.
Romantična partnerja se namreč vsak na svoj način vključujeta v odnos in doživljata drug drugega skozi prizmo svoje nezavedne percepcije sebe in drugega ter s tem povezanih fantazij. Vsak od njiju bo v odnos prinesel svojo izkušnjo z odnosi iz otroštva – svojo travmo – in s tem tudi lastne nezavedne fantazije, ki jih bo povsem nevede podoživljal v partnerskem odnosu. Zato tudi partner ne bo dojet kot oseba, ki dejansko je, temveč kot oseba, kakršno dojema drugi.
Kako se razvije nezavedna fantazija?
Razvoj nezavedne fantazije je večplasten in kompleksen. V nadaljevanju se bom zato omejil na elemente, ki so relevantni za razlikovanje med zrelo in intimno ljubeznijo na eni strani ter infantilnimi fantazijami ljubezni na drugi.
O razvoju nezavedne fantazije in njenem vplivu na romantične odnose sem pisal bolj obširno že drugje, zato bom tu le na kratko opisal pojem nezavedne fantazije, kako se ta razvije ter kako njen razvoj vpliva na romantične odnose.
Naša vključenost v odrasle romantične odnose in druge tesne odnose je namreč v veliki meri definirana z izkušnjami naših odnosov v otroštvu. To zajema predvsem odnose s skrbniki oziroma starši ter izhaja iz vzorcev navezanosti, ki so se v teh odnosih oblikovali. Vključuje ne le naše izkušnje z odnosi, ki so jih naši starši imeli drug z drugim, temveč predvsem izkušnje odnosov, ki so jih oni imeli z nami kot otroki.
Razvoj koherentne in stabilne identitete in sposobnost zrelih in čustveno intimnih odnosov
Če je bila naša izkušnja zgodnjih odnosov ustrezna, varna in so bile naše razvojne potrebe zadovoljene, obstaja velika verjetnost, da smo oblikovali varno odraslo navezanost. To nam omogoča, da se varno in samozavestno vključimo v odrasle odnose ter razvijemo samospoštovanje, samozavest ter koherenten in stabilen občutek identitete in lastne vrednosti.
Ko so otrokove razvojne potrebe zadovoljene – torej, ko je fokus na njegovih potrebah in ne na potrebah starša – ter je otrok ustrezno usmerjen v proces emocionalne individuacije in osamosvajanja, predstavlja to pogoje za razvoj stabilne identitete in koherentne samopodobe, ki ni odvisna od priznanja s strani drugih.
Starševski odnos, kjer odrasli priznava potrebe otroka, ga podpira v stiski, z njim predeluje negativna čustva ter mu nudi usmerjanje in podporo, bo pripeljal do otrokove funkcionalne osebnosti in mu bo pomagal pri razvoju sposobnosti zadovoljevanja lastnih potreb v odraslosti. Tak posameznik skozi življenje ne bo šel z občutkom, da je v čem prikrajšan, ali pa z občutkom upravičenosti, da morajo biti njegove potrebe zadovoljene s strani drugih.
Namreč, ko so otrokove razvojne potrebe – torej potreba po priznanju, usmerjanju, prepoznavanju, ljubezni ter sprejemanju njegove ljubezni s strani starša – primerno zadovoljene, otrok internalizira sposobnost zadovoljevanja teh potreb in postane neodvisen od drugih.
Sprejemanje otrokove osnovne odvisnosti od starša torej, paradoksalno, pripomore k njegovemu razvoju v emocionalno in praktično neodvisnega in samostojnega posameznika. Nesprejemanje otrokove odvisnosti ter obravnavanje otroka kot neodvisne osebe pa, nasprotno, vodi v nezdravo, celo patološko, medosebno odvisnost v odraslosti ter v potencialno soodvisne odnose.
Ugotovimo torej lahko, da z zadovoljitvijo otrokovih razvojnih potreb, te potrebe prenehajo obstajati, zaradi česar se ne razvijejo nezavedne fantazije o njihovi zadovoljitvi v odraslosti .
Takšni posamezniki običajno razvijejo varen stil navezanosti in se vključujejo v odnose s čustveno intimnostjo in ranljivostjo. Druge pa vidijo takšne, kot so – resnične – in ne kot del lastnih projekcij – torej, podaljške samih sebe. Takšni posamezniki se, na primer, v fazi spoznavanja z novim potencialnim partnerjem ne bodo soočali z zaljubljenostjo, infatuacijo in idealizacijo partnerja oziroma ne bodo gojili neutemeljenih paranoidnih strahov pred tem, da bi jih druga oseba prizadela. Ostali bodo v stiku z realnostjo.
Motnje v razvoju identitete, pomanjkanje kapacitete za intimnost in razvoj nezavedne fantazije
V pogojih, ko otrokove potrebe niso zadovoljene ali otrok kontinuirano doživlja neugodne ali celo travmatične izkušnje, je izpolnitev njegovih inherentnih razvojnih potreb okrnjena.
Pri izpolnjevanju potreb tako pride do različnih motenj, kar vodi do nastanka nezavednih fantazij. V nadaljevanju poglejmo nekaj tistih primerov, ki so najbolj pogosti in tudi najresnejši, pri čemer pa se moramo zavedati, da se nezavedne fantazije lahko razvijejo tudi v veliko manj toksičnih ali patoloških okoliščinah oziroma v okoliščinah, ki jih večina običajno smatra za povsem normalne.
Parentifikacija
Parentifikacija je pojav, pri katerem starš namesto da bi zadovoljil inherentne razvojne potrebe otroka, te zanemarja in mu eksplicitno ali implicitno (zavestno ali nezavedno) nalaga, da otrok zadovoljuje njegove potrebe. Na primer, mati s strahom pred zapuščenostjo se emocionalno oprime svojega otroka in s tem pripomore k razvoju odnosa, ki je bolj podoben odnosu med romantičnima partnerjema kot med staršem in otrokom.
Starš se tako oprime otroka, da bi omilil svoj strah pred osamljenostjo, kar pa otroka motivira k zadovoljevanju potreb starša in, skladno, zanemarjanju lastnih potreb. Ker starš obravnava otroka kot enakovredno odraslo osebo, pri tem zbledijo tudi medgeneracijske meje med njim in otrokom, ki so ključne za razvoj otrokove identitete in njegovo emocionalno zrelost.
Parentifikacija je oblika zgodnje travme oziroma travme iz otroštva. Ker je pogosto osnovana na kulturoloških elementih ter zato normalizirana, ostaja neopažena ter žrtvi ne omogoča primerne strokovne obravnave. Žrtev zato ostane sama s svojo travmo.
Otrok, ki doživlja zgodnjo travmo parentifikacije, bo običajno razvil dolgotrajne negativne posledice na svoji osebnosti. Posledice zajemajo tako okrnjeno samopodobo kot tudi težave v medosebnih odnosih. Posameznikova identiteta in občutek lastne vrednosti bosta običajno tudi v odraslosti odvisna od zadovoljevanja potreb drugih. Če jim potreb drugih, eksplicitno ali implicitno, ne uspe zadovoljiti, se lahko pojavijo strahovi pred zapuščenostjo in brezvrednostjo. Pogosto se pojavijo anksioznost, depresija ali panični napadi, ki se večinoma zdijo nepovezani z življenjsko situacijo posameznika.
Oseba, ki ji kot otroku zadovoljevanje lastnih potreb ni bilo omogočeno, bo kot odrasel posameznik kontinuirano čutil potrebo po tem, da jih zadovolji. Na žalost pa zadovoljevanje teh potreb v psihoterapevtskem procesu ne reši težav. Pravzaprav jih lahko poglobi. Zato psihoterapija, ki deluje kot podpora, večinoma ne generira potrebnih notranjepsihičnih sprememb, temveč deluje zgolj kot obliž.
Eden pomembnih učinkov parentifikacije je, da pogosto indicira razvoj nezavedne fantazije, da bodo posameznikove lastne potrebe zadovoljene, če osebi uspe zadovoljiti potrebe drugih. To običajno pomeni, da se bo oseba vključila v odnose, kjer so njene potrebe kronično nezadovoljene, saj sama fantazija, da bo posameznik po tem, ko bo njegov romantični partner zadovoljen, tudi sam opažen in priznan, ohranja osebo v toksičnem odnosu. Fantazija omogoča posamezniku, da ohrani upanje, da bo nekoč tudi sam deležen tega, kar daje drugim.
Travma v zgodnjem otroštvu ali biti žrtev zlorabe
Nekdo, ki se znajde v odnosu, v katerem je nenehno zlorabljen, ali pa se kontinuirano zapleta v zlorabljajoče odnose in celo opravičuje dejanja storilca, je lahko žrtev nezavedne navezanosti na travmo in zlorabo. Takšno zapletanje osebe v odnose, kjer je ta pogosto žrtev zlorabe, izhaja iz nekaterih najbolj izrazitih nezavednih fantazij.
Kako se razvije navezanost na travmo in zlorabo?
V primerih zgodnje relacijske travme – še posebej, če travmo povzroči starš – se otrok znajde v situaciji, ko je njegovo preživetje odvisno od zlorabljajočega starša. V takšni situaciji oseba, ki predstavlja grožnjo, hkrati predstavlja tudi vir preživetja – tako fizičnega kot psihološkega oziroma emocionalnega. Posledično mora otrok mentalno in čustveno sprocesirati, da je njegovo preživetje odvisno od starša, ki obenem predstavlja vir zlorabe, povzroča travmo in predstavlja grožnjo otroku. Otrok se tako znajde v paradoksu, ko je storilec obenem tudi nekdo, ki mu zagotavlja preživetje. Da bi otrok rešil ta paradoks, začne dojemati sebe kot "slabega" in krivega za zlorabo, kar mu pomaga videti zlorabljajočega starša kot "dobrega".
Otrokova notranje psihična racionalizacija, ki se dogaja podzavestno, poteka na način: "Če sem zlorabljen in je moj starš slab z menoj, sem gotovo slab, saj je moj starš namreč dober. Če se bom potrudil postati boljši, me bo starš prenehal zlorabljati. Torej, ko bom prenehal biti zlorabljen, bom dejansko dober." Z drugimi besedami, otrok racionalizira, da ga starš zlorablja, ker je sam na nek način slab, neadekvaten, odveč, in ne zato, ker bi bilo kaj narobe s staršem. Tako na eni strani lahko vidi starša kot dobrega, "slabost" pa pripiše sebi, kar povzroči, da otrok razvije občutek inherentne nevrednosti in nezadostnosti, ki je lahko popolnoma zunaj zavesti. Otrok se brani pred občutkom inherentne neadekvatnosti tako, da poskuša ugoditi staršu in s tem preprečiti zlorabo. Celoten proces se odvija zunaj zavednega ter predvsem na ravni čustev, ne zgolj razuma.
Dodatno, otrokovo sprejetje občutka, da je fundamentalno slab, mu prav tako daje občutek, pa čeprav napačen, da ima kontrolo nad staršem, ki ga zlorablja. Otrok namreč razvije percepcijo, da bo s tem, ko bo dober ali pa bo ugodil starševim zahtevam oziroma zadovoljil njegove potrebe, starš prešel iz nekoga, ki zlorablja, v nekoga, ki je potencialno idealizirana ljubeča oseba. Otrok torej s tem, ko se vidi kot slabega, ohrani percepcijo kontrole nad zlorabo oziroma travmo, ki jo doživlja.
In kakšna je povezava med travmo ter razvojem nezavedne fantazije?
Proces, opisan zgoraj, ima svoje korenine v otroštvu ter v odnosu med staršem in otrokom. Ko je ta proces internaliziran, se kontinuirano odvija tudi v odraslih odnosih osebe – tako znotraj družine, partnerskih odnosov kot tudi v širših socialnih odnosih.
Na primer, ena mnogih nezavednih fantazij, ki jih lahko posameznik zasleduje, je: "Če bom le uspela biti najboljša partnerica in zadovoljiti potrebe svojega partnerja, bom lahko v njem vzbudila najboljše in končno me bo ljubil, videl in sprejel takšno kot sem."
Takšna vrsta nezavedne fantazije lahko osebi omogoča, da ostane v toksičnih odnosih – torej, v odnosih, v katerih je zlorabljena, travmatizirana, razočarana, objektificirana, zanemarjena, izkoriščena ali nespoštovana – z lažnim upanjem, da lahko svojega partnerja spremeni iz nekoga, ki jo zlorablja, v vseljubečo in sprejemajočo osebo.
Pomanjkanja starševega zanimanja za otroka ali aktivno zanemarjanje
Posamezniki, ki so v otroštvu doživeli pomanjkanje pozornosti staršev oziroma njihovega zanimanja, ali pa so celo bili žrtve aktivnega zanemarjanja, pogosto sebe dojemajo kot nepomembne, nevidne in prepuščene same sebi.
Ko govorimo o neangažiranosti in zanemarjanju, to ne pomeni nujno popolnega aktivnega fizičnega zanemarjanja otroka. V mislih imamo predvsem čustveno in psihološko zanemarjanje, pri katerem starš lahko, na primer, komunicira z otrokom, ne da bi ga videl in doživljal takšnega kot je – starš tako ne izpolni otrokovih potreb, temveč je popolnoma osredotočen na svoj svet in pušča otroka, da se počuti odrezanega in nepomembnega. Takšni posamezniki pogosto odrastejo v pretirano samostojne odrasle osebe, vendar pa pod površjem ostajajo infantilni in prekomerno odvisni od drugih, česar se večinoma niti ne zavedajo.
Ker je posledica neangažiranega starševstva to, da se otrok počuti neopaženega, posameznik pogosto razvije nezavedno fantazijo, da mora izpolniti potrebe starša – kakršnekoli že te potrebe so – da bi se počutil videnega in pomembnega. Takšni posamezniki, čeprav navzven izkazujejo visoko stopnjo samostojnosti, avtonomije in neodvisnosti, se bodo pogosto vključevali v odnose, kjer poskušajo rešiti, pomagati in skrbeti za druge, da bi v zameno pridobili njihovo priznanje.
V romantičnem odnosu je njihova nezavedna fantazija ta, da jih bo izpolnjevanje potreb njihovega partnerja pripeljalo do tega, da bodo opaženi in cenjeni, kar pa bo omililo strah pred zapustitvijo. V odrasli dobi se takšni posamezniki običajno vključujejo v odnose, ki jih večinoma doživljajo kot nezadovoljujoče in v katerih svoje partnerje dojemajo kot nehvaležne ali zanemarjajoče. Njihovi partnerji so morda bolj osredotočeni na druge odnose – pogosto na svojo primarno družino ali starše – kar še dodatno utrjuje občutek zanemarjenosti. Njihova vključenost v takšne nezadovoljujoče odnose temelji na upanju, da če se le dovolj trudijo, jih bo njihov partner končno opazil in cenil. Pogosto je prisoten tudi notranji konflikt med tem, da na eni strani obupajo nad svojim partnerjem ter, na drugi strani, da še naprej poskušajo spremeniti partnerja.
Odraščanje z narcističnimi ali odvisnimi starši
Izkušnja otroka pri odraščanju z narcističnim ali odvisnim staršem je lahko podobna izkušnji zanemarljivega starševstva. To je zato, ker narcistični starš težko vidi otroka kot posameznika – otrokova osebnost in potrebe bodo spregledane. Namesto tega bo starš gledal na otroka kot na podaljšek samega sebe oziroma svoje identitete in kot sredstvo za izpolnitev lastnih emocionalnih ali praktičnih potreb.
Ker narcistični starš pričakuje, da bo otrok izpolnil njegove potrebe, se bo otrok doživljal kot predmet zadovoljevanja starševih potreb. Z njim bo razvil patološko vez medosebne odvisnosti. Smisel otrokovega življenja se bo vrtel okoli potreb starša, neuspeh v tej vlogi pa lahko povzroči strah pred zavrnitvijo, sram, občutek sebičnosti, samopomilovanja in celo strah pred starševim maščevanjem.
Otroci narcističnih staršev pogosto razvijejo nezavedno fantazijo, da lahko s tem, da postanejo "najboljša različica samega sebe", pridobijo njihovo priznanje in končno postanejo videni takšni, kot so – s svojimi lastnimi potrebami. Na žalost pa ugajanje staršu pogosto vključuje popolno zanemarjenje njihovih avtentičnih potreb in čustev ter zahteva popolno podrejenost staršu. To lahko vodi do globoke zmede glede njihove lastne identitete, potreb, želja, strasti, smisla in občutka življenjskega namena. Da bi ubežali tej zmedi, ostajajo zvesti staršu in doživljajo grožnjo zavrnitve kot končno zapustitev in izgnanstvo v neznano.
V odraslih odnosih takšni posamezniki pogosto poskušajo udejanjiti svoje nezavedne fantazije in zadovoljiti potrebe svojega pogosto narcističnega partnerja po tem, da se počutijo videne. V tem procesu prenašajo to, da so nadzorovani, izkoriščani in manipulirani, pri čemer to prenašajo le zato, da bi se izognili zapustitvi.
Za razliko od tistih, ki so odrasli z zanemarjajočimi starši, imajo posamezniki, ki so bili žrtve narcističnega zlorabljanja svojih staršev, tendenco tudi sami razviti narcistično plat – plat, ki ostaja globoko nezavedna. To pomeni, da medtem ko se lahko popolnoma podredijo potrebam svojega romantičnega partnerja, se v drugih – predvsem socialnih odnosih – lahko vključujejo z občutkom pravice in superiornosti pri zadovoljevanju svojih potreb, kar lahko uveljavljajo z manipulacijo, z izkoriščanjem in z objektivizacijo drugih.
Žrtev avtoritarnega starševstva
Za avtoritarno starševstvo je značilen pretiran nadzor nad otrokom, pri čemer se starš lahko pogosto zateka h kaznovanju ter uveljavljanju rigidnih pravili. Medtem ko je avtoritarno starševstvo pogosto pogojeno kot posledica kulturoloških ali drugih kolektivnih značilnosti, zaradi česar je tak način starševstva smatran za starševstvo, ki vzpodbuja in uveljavlja meje, paradoksalno povzroča razvoj pomanjkanja meja pri otrocih zaradi kontrolirajoče narave.
Otrok, ki je žrtev pretirane starševske kontrole ter je imel pri tem malo prostora za izražanje svoje individualnosti, običajno dojema pretiran nadzor starša kot lastno nesposobnost ter zahtevo po brezpogojnem izpolnjevanju potreb starša. Zato posamezniki, ki so bili priča avtoritarnemu starševstvu, pogosto kažejo dva različna vzorca v romantičnih odnosih. Nekateri se vključujejo v odnose, kjer so kontrolirani in nadzirani – pogosto s strani narcističnih partnerjev. Pri tem je opažena nezavedna fantazija, da bo partner, če bo le-ta zadovoljen in pomirjen, postal bolj sproščen, bo prenehal z nadzorom in se spremenil v ljubečo osebo. Medtem ko drugi, nasprotno, iščejo močno odvisne partnerje, ki predstavljajo nasprotje njihovim staršem, kar pa pogosto razkriva posameznikovo lastno potrebo po nadzoru nad odnosom in strah pred zapustitvijo. Odvisni partner je namreč lahko nadziran preko zadovoljevanja njegovih potreb. Ti odvisni partnerji so obravnavani kot "impotentni" v nasprotju s "potentnostjo" kritičnih ali kaznovalnih lastnosti njihovega avtoritarnega starša.
Posamezniki, ki so kot otroci doživeli močno kontrolo, pogosto dojemajo nadzor kot izraz ljubezni in skrbi s strani svojega partnerja. Njihova nezavedna logika je: "Če me želi nadzorovati, mu je mar zame in me ne bodo zapustil." Na žalost to lahko vodi do odnosov s partnerji, ki so pretirano odvisni od svoje družine, kar povzroča pomanjkljivo pozornost do romantičnega odnosa. Poleg tega odvisni posamezniki morda ne bodo pokazali očitnega nadzora, kar lahko nekdo, ki je kot otrok doživel pretiran nadzor, dojema kot pomanjkanje vložka v odnos.
Nezavedna fantazija in romantični odnosi
Iz zgornjih primerov lahko vidimo, kako zgodnje negativne, travmatične izkušnje, pri katerih otrokova individualnost ni bila spoštovana, povzročijo, da ostane otrok čustveno in psihološko ujet. Starševa nezmožnost zadovoljitve otrokovih potreb, potrditve njihove avtonomije in spodbujanja njihove potrebe po separaciji in individuaciji lahko povzroči, da otrok to hrepenenje nosi s seboj v odraslo dobo.
Otrok, ki se je počutil neopaženega, si lahko skozi vse življenje prizadeva za potrditev s strani drugih. Tisti, ki se je počutil nadzorovanega, lahko v odraslosti išče nadzor s strani drugih, pri čemer pa nadzor drugim tudi očita in zameri. Otrok, vzgojen s strani narcističnega ali soodvisnega starša, si lahko želi svobode, pri čemer pa, ko jo doseže, spozna, da ta prinaša tudi občutek osamljenosti.
Kadar takšne travmatične izkušnje niso ustrezno obravnavane in predelane s pomočjo psihoterapije, posameznik pogosto ostaja slep pred dejstvom, da njegovo nezadovoljstvo v intimnih odnosih izhaja iz njega samega in ne iz odnosa, pri čemer v odnosu zgolj nezavedno podoživlja svoje zgodnje travmatične izkušnje.
Nezavedne fantazije izkrivljajo dojemanje ljubezni. Pod pogoji zgodnje travme ljubezen ni več ljubezen, temveč pogosto patološka navezanost, medosebna odvisnost, soodvisnost, strah pred zavrnitvijo ali zapuščanjem ter potreba po potrjevanju lastne vrednosti skozi partnerske odnose. Odnosi, ki jih veže zgodnja travma, ne temeljijo na čustveni intimnosti in priznavanju drugega kot ločene, avtonomne osebe, temveč so usmerjeni v zadovoljevanje nezavednih patoloških potreb, ki niso bile zadovoljene v preteklosti.
To je razlog, zakaj bo na primer oseba, ki je bila kot otrok žrtev starševskega nadzora ali celo zlorabe, občutila pomanjkanje ljubezni ali pa se bo čutila nevidno, ne dovolj cenjeno ter nezanimivo, če je njen partner ne poskuša nadzorovati ali če ta nima potreb, ki bi jih lahko zadovoljila in se tako počutila v odnosu varno. Takšna oseba se bo težko spoprijela z ohranjanjem odraslega, zrelega odnosa, ker bo pomanjkanje kontrole povečalo njene občutke zapuščenosti. Taka oseba le s težavo prenese individualnost svojega partnerja ali dejstva, da je partner v odnosu zato, ker tako želi, ne pa zato, da bi zadovoljeval njene potrebe.
Stičišče med zrelo odraslo ljubeznijo in nezavedno fantazijo ter vloga psihoterapije v odnosih
Posameznik se lahko kontinuirano vključuje v romantične odnose v upanju, da nekoč najde ljubezen, pri čemer se na koncu počuti neizpolnjen, neviden, zavrnjen ali izkoriščen. Nekateri kontinuirano doživljano občutek zaljubljenosti ali infatuacije, kar vodi v razočaranje, ne da bi se zavedali zakaj.
Ker so nezavedne fantazije nezavedne, se večina nikoli ne zave, da je tisto, kar povzroča težave v njihovem odnosu, v njih ustvarja patološke vezi ali pa odnosu daje določen – večinoma toksičen – priokus, dejansko nezavedna fantazija namesto zrele odrasle ljubezni.
Vseeno pa odnosi, ki se kreirajo na podlagi nezavednih fantazij, niso vedno obsojeni na propad. Nemalokrat so tudi dolgotrajni, pri čemer pa se v njih po navadi kontinuirano ponavljajo istovrstne težave. Pogosto je prisotna domneva, da težave povzroča nekaj praktičnega, pri čemer pa se posameznik ne zaveda, da imajo težave globje notranje psihične korenine.
Nezavedne fantazije so lahko tudi glavni vzrok za to, da se posameznik konstantno znajde sam in nezmožen emocionalno intimno povezati ter ohraniti dolgotrajen romantičen odnos.
Kar v psihoterapiji pogosto opazimo – bodisi pri reševanju težav v odnosih bodisi pri globlje zakoreninjenih notranjih konfliktih – je, da se sposobnost posameznika za vključevanje v zrele, emocionalno intimne odnose poveča, ko psihoterapija cilja na reševanje notranjih konfliktov na ravni funkcioniranja osebnosti namesto na funkcioniranje osebe, simptome, kognitivne vzorce ali vedenje. S fokusom na integraciji funkcioniranja osebnosti posameznik počasi prične doživljati svoje romantične partnerje kot ločene osebe, z lastno individualnostjo, avtonomijo in potrebami. Odnos prične temeljiti manj na izpolnjevanju posameznikovih potreb, medosebni odvisnosti ali patološki navezanosti in bolj na emocionalno intimnem povezovanju.
Pari, ki so prešli vsaj del te poti – bodisi v individualni bodisi v partnerski terapiji – se običajno pričnejo zavedati svojih nezavednih fantazij in kako se te odražajo v njihovih odnosih. Tudi če notranji konflikti, ki jih povzročajo, niso popolnoma razrešeni, lahko par še vedno razvije sposobnost, da posameznik vidi svojega partnerja kot ločeno osebo in se tako vključuje v odrasel in zrel odnos, in ne v takšnega, ki bi temeljil na infantilnih patoloških fantazijah.
Sposobnost zrele odrasle ljubezni ne pomeni odsotnosti nezavedne fantazije. To ni utopičen odnos, ki bi ga posameznik dosegel s popolno razrešitvijo preteklih travm ter kjer bi zato prišlo do popolne razrešitve nezavednih fantazij. Nasprotno, odrasla zrela ljubezen zajema posameznikovo sposobnost držati nezavedne fantazije ter obenem priznavati, da so del njega samega, ne da bi jih vsiljeval svojemu partnerju ter zahteval njihovo udejanjenje. V zreli ljubezni oseba prenese frustracijo, ki jo prinaša zavedanje, da njen partner ni takšen, kot bi si želela v svojem fantazijskem svetu, hkrati pa prizna, da njene fantazije nimajo nič z njenim dejanskim partnerjem ter da so zgolj del lastnega notranjega sveta in njegovih projekcij.
V zreli odrasli ljubezni oseba stopi korak nazaj, se zaveda vsebine svojih infantilnih neizpolnjenih potreb iz otroštva ter nosi frustracijo, ki izhaja iz neizpolnitve, pri tem pa s svojim partnerjem vstopa v čustveno intimen, netransakcijski odnos.
Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor
Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.
Izvornik članka v angleškem jeziku: What Is Love? Unconscious Fantasies and the Couple’s Capacity for Intimate and Mature Love
