Partnerska terapija

Partnerska terapija oziroma terapija parov je lahko močno orodje, ki paru omogoča, da se sooči tako s težavami v lastni medosebni dinamiki in komunikaciji kot tudi širše v dinamiki z drugimi.

Ljudje kot posamezniki ponotranjimo dojemanje samega sebe, drugih in sveta, kar pomeni, da bo naša percepcija partnerskega odnosa prav tako izvirala iz tega kakšno percepciojo odnosov smo dobili v svojem otroštvu.

Ponotranjena percepcija in zgodnje izkušnje tako ne oblikujejo zgolj našega dojemanje samega sebe, naše identitete in samopodobe, temveč tudi naše doživljanje partnerskih odnosov.

Vzorci navezanosti, ki se oblikujejo med nami in našimi starši v otroštvu definirajo stile navezanosti v odraslosti, kar vpliva na to kako v odraslem življenju dojemamo sebe, svoje partnerje in partnerske odnose.

Če je bilo naše otroštvo zaznamovano z odnosi, ki smo jih zavedno ali nezavedno doživljali kot travmatične ali pa smo se morda v teh odnosih počutili ogrožene ali ranljive, lahko te izkušnje negativno vplivajo na naše odnose v odraslosti. Še posebej bodo negativen vpliv zaznali naši partnerski odnosi, kar se večinoma odraža preko težav v partnerskem razmerju.

Težave, s katerimi se par sooča, navadno izvirajo iz nenehno ponavljajočih se zgodnjih izkušenj, ki sta jih posameznika ponotranjila v svojem otroštvu. Le-to pa se dogaja zunaj parove zavesti. Takšno ponavljanje starih vzorcev lahko privede do konstantnih negativnih interakcije med posameznikoma, kar lahko vpliva na počutje para ali celo vodi v njegov razpad.

Prav takšna internalizirana percepcija ter doživljanje odnosov so tisto, kar je glavni fokus partnerske terapije oziroma terapije za pare.

Terapija za pare je osredotočena na nezavedne izkušnje poosameznikov in interakcijo, ki jo par ima zaradi takšnih izkušenj. S tem ko paru pomagamo ozavestiti notranje konflikte, ki vplivajo na dinamiko para ter posameznikoma pomgamo pri njihovi razrešitvi in procesiranju, omogočimo paru, da bolje razume kako vsak posameznik pripomore k negativni dinamiki ter jima omogočimo intimnejši odnos.

Partnerska terapija zagotavlja okolje brez predsodkov – okolje, ki je varno, kontrolirano in namenjeno introspekciji. Le takšno okolje paru omogoči, da ozavesti nezavedne percepcije sebe in drugih ter s tem prične s spremembo vedenjskih in komunikacijskih vzorcev, ki škodijo partnerskemu odnosu. Takšen uvid v lastni notranji svet ne zgolj omogoča, da se par sooči s svojimi težavami na konstruktiven in kolaborativen način, temveč vsakemu od partnerjev omogoča, da se spremeni in raste tudi individualno kot posameznik.

Partnerska terapija se izvaja v obliki terapije v živo ali kot online terapija.

Kako poteka začetna ocena stanja ter diagnostika?

Ocena stanja ter ocean posameznikovih psiholoških, duševnih in medosebnih težav je eden ključnih delov psihoterapevtske obravnave ter navadno poteka pred pričetkom uporabe psihoterapevtskih intervenc. Začetna ocena stanja ter diagnostika potekata navadno v dveh ločenih 50-minutnih srečanjih. Srečanja so osredotočena na diagnostiko težav posameznika, analizo njihovega izvora ter opredelitev nadaljnje psihoterapevtske obravnave.
Kako poteka psihoterapevtska obravnava?

Psihoterapevtska obravnava poteka v 50-minutnih individualnih srečanjih, ki navadno potekajo enkrat ali dvakrat tedensko. Število srečanj je odvisno od številnih dejavnikov, med drugim težave s katerimi se posameznik spopada, njihov izvor, način psihoterapevtske obravnave, ki je s klientom dogovorjen itd.
Ali poteka psihoterapija v živo ali v obliki spletne psihoterapije?

Psihoterapevtska obravnava lahko poteka tako v živo ali pa kot spletna psihoterapija, lahko pa je tudi hibridne oblike, torej kombinacija obeh. Klienti, ki niso lokacijsko prisotni v kraju izvajanja psihoterapije se običajno odločijo za spletno psihoterapijo. Le-ta po svoji učinkovitosti v nobenem pogledu ne zaostaja za učinkovitostjo obravnave v živo.
Kaj je psihoterapevtski okvir?

Psihoterapevtski okvir predstavlja pogoje in značilnosti psihoterapije kot procesa. Pri tem gre za to, da pride med psihoterapevtom in klientom do dogovora o glavnih pogojih izvedbe psihoterapije (na primer število srečanj, trajanje srečanj, varnost udeležencev, zaupnost, pogoji odpovedi srečanj, plačilo, komunikacija izven terapevtskih srečanj, itd.). Psihoterapevtski okvir nima zgolj praktičnega namena definicije strukture psihoterapevtskega procesa temveč je njegov namen tudi (včasih predvsem) psihološki in s tem pripomore k potentnosti intervenc in učinkovitosti izvajanja psihoterapije.
Kakšne dolžine psihoterapevtskih obravnav obstajajo?

Psihoterapevtski proces je prilagojen posameznikovim težavam ter njegovim ciljem psihoterapije, kar neposredno vpliva tudi na trajanje psihoterapevtske obravnave. Kratkoročna terapija ponavadi traje med 6-12 srečanj. Takšna terapija je ponavadi fokusirana na simptome, ki jih posameznik dočivlja ter morebitne težave v generalnem funkcioniranju osebe. Srednjeročna psihoterapija lahko traje med nekaj meseci do enega leta. Fokus takšne vrste terapije je ponavadi blažitev simptomov, pri čemer se psihoterapevt lahko deloma že posveti notranjim konfliktom, ki jih povzročajo. Prav tako je takšna vrsta terapije lahko sredotočena tudi na generalno funkcioniranje osebe ter na njene medosebne odnose. Dolgoročna psihoterapija je najpogostejša oblika psihoterapije v zasebi praksi, saj omogoča fokus na interne konflikte, ki botrujejo posameznikovim težavam. Takšna vrsta psihoterapije se redko osredotoča neposredno na simptome. Psihoterapevtska obravnava je fokusirana predvsem na funkcioniranje osebnosti in s tem na izvor posameznikovih psiholoških težav in težav v medosebnih odnosih. Pri tem gre za večletno psihoterapevtsko obravnavo.
Ali lahko psihoterapija poteka v tujem jeziku?

Da. Psihoterapevtska obravnava se lahko izvaja v slovenskem, angleškem ali hrvaškem jeziku.