Travma v otroštvu lahko vpliva na razvoj identitete in s tem karakterizira romantične in druge pomembne odnose v odrasli dobi.

Življenje brez odnosov je paradoksalno lahko indikator medosebne odvisnosti, parentifikacije ter navezanosti na travmo.

Spiritualni obvod predstavlja kompenzacijo za pomanjkanje identitete ter odraz nezavedne navezanosti na travmo iz otroštva.

Neodločnost in zadržanost pri vstopu v psihoterapijo je lahko del nezavednega odpora do psihoterapevtske spremembe.

Nezavedna navezanost na travmo je lahko razlog za neprestano vstopanje v toksične odnose ali pa za težave pri ohranjanju intimnih odnosov.